Do leta 2060 naj bi številka pokojnih s profilom na Facebooku presegla število profilov, za katerimi stojijo žive osebe. Ni pa samo Facebook, ki po smrti osebe še vedno shranjuje podatke o določeni osebi. Ko neka oseba umre, za sabo pusti ogromno število objav, sporočil in podatkov, vse od Facebooka do bančnih podatkov. Kdo je lastnik teh podatkov?
Faheem Hussain, družboslovni raziskovalec na univerzi v Arizoni, je zadnja leta preučeval digitalne ostanke ljudi na omrežjih in spletu. Ko umremo, za sabo pustimo svoja družbena omrežja. Če pogledamo svoj Googlov račun, je v ozadju ogromno podatkov. Še posebno perečo težavo pa predstavljajo bančni podatki.
Ne zavedamo se pomembnosti in vrednosti svojih podatkov. Dejansko ne obstaja nekih smernic, ki bi nam povedale, kaj moramo storiti po tem, ko nekdo umre in za sabo pusti digitalne odtise. Tudi pokojna oseba ima pravico do zasebnosti in morali bi odpirati pogovore o tem, kako ravnati s temi informacijami.
Kaj lahko storimo sami? Predvsem se moramo zavedati politik in pogojev družbenih omrežij. Ta bodo zbirala naše podatke ne glede na to, kako uredimo nastavitve zasebnosti. Zato moramo previdno izbirati, katere vsebine delimo na spletu. Če o neki sliki nismo dovolj prepričani, je bolje, da jo zadržimo zase.
Potrebno je tudi govoriti o kulturi smrti. Japonska ima recimo zelo zanimiv običaj, kjer na nekaterih pokopališčih lahko najdeš QR kode, s katerimi lahko poslušaš najljubše skladbe umrlih. Kar pa je lahko terapevtsko, ali pa ima ravno obraten učinek.
Pomembno je torej predvsem to, da pazimo na to, kaj objavljamo. Tisto, kar enkrat delimo, namreč lahko na spletu ostane za vedno.
Urednica revije Študent
