V kakšnem znanstveno-fantastičnem filmu je pridobivanje elektrike v vesolju, ki bi jo nato preko mikrovalov pošiljali na Zemljo, povsem mogoč scenarij. A Martin Soltau, eden izmed glavnih pri Space Energy Initiative (SEI), trdi, da bi to do leta 2035 lahko postala resničnost.
Projekt Cassiopeja opazil neizkoriščen potencial
SEI, ki združuje industrijo in akademski svet, trenutno dela na projektu Cassiopeia, kjer nameravajo v Zemljino visoko orbito poslati mrežo velikih satelitov. Ti bi pridobljeno sončno energijo pošiljali nazaj na Zemljo. Na ta način bi teoretično do leta 2050 lahko zagotovili vso potrebno energijo za človeštvo. V orbiti je namreč dovolj prostora za satelite s sončnimi celicami, Sonce pa zagotavlja praktično neomejene količine energije. Že ozek pas okrog Zemljine geostacionarne orbite prejme več kot 100-krat toliko energije, kot naj bi jo človeštvo porabljalo leta 2050.
Združeno kraljestvo bo poskrbelo za finančno pomoč
Letos je vlada Združenega kraljestva oznanila, da bodo 3 milijone britanskih funtov namenili podpori projektov, ki se ukvarjajo s pridobivanjem sončne energije v vesolju (tako imenovani space-based solar power oziroma SBSP projekti). Sledila je raziskava svetovalnega podjetja Frazer-Nash, ki je potrdila, da je izkoriščanje nove tehnologije izvedljivo. Pri SEI si tako že obetajo dobršen del omenjenih sredstev.
Posamezen satelit primerljiv z jedrsko elektrarno
Njihovi sateliti bi bili sestavljeni iz tisočerih manjših identičnih modulov, ki bi jih avtonomni roboti sestavili kar v vesolju. Zbrano sončno energijo bi pretvorili v visokofrekvenčne radijske valove, ki bi jih nato poslali proti antenam na Zemlji. Te bi radijske valove nato pretvorile v elektriko. Vsak satelit bi v omrežje lahko prispeval 2 GW moči, kar je primerljivo moči jedrske elektrarne.
Več sončne svetlobe, a tudi večji stroški
Prednost sončne elektrarne v vesolju je precej večja količina energije, ki prispe do sončnih celic. Do Zemljinega površja se namreč precej sončne svetlobe že porazgubi v atmosferi. V vesolju bi do sončnih celic prispela neposredno s Sonca, brez kakršnihkoli ovir. Kljub velikemu potencialu, bo izvedba projekta vse prej kot enostavna. Izstrelitev tako velikega števila sončnih panelov v vesolje je namreč zelo drago in proizvede ogromne količine ogljikovega dioksida. A pri projektu trdijo, da bi bil ogljikov odtis s 24 g CO2 na kilovatno uro še enkrat manjši, kot je običajno za sončne panele na Zemljinem površju.
Novinar
