Ravno, ko smo 28. januarja zabeležili mednarodni dan zasebnosti, so v javnost – nekoliko ironično – pricurljale nove informacije o izdajanju podatkov s strani antivirusne programske opreme Avast. Ali je izdajanje naših bolj ali manj zasebnih podatkov torej cena, ki jo vseeno moramo plačati, kljub temu, da so nam takšni in drugačni programi, aplikacije in podobno, na voljo brezplačno? Se moramo uporabniki s tem sprijazniti?
Kljub temu, da Avast miri, da podatki, ki so bili izdani tretjim stranem, ne omogočajo identificiranja posameznikov, pa izgleda, da so slednji vodili vse do realnih identitet uporabnikov in razkrivali vsak klik in iskanje, ki smo ga izvedli. T. i. tretja stran naj bi bila različna oglaševalska podjetja, ki so podatke seveda pridno uporabila v svoj prid.
Raziskave so pokazale, da omenjena deindentifikacija, s katero se Avast brani, vseeno omogoča, da se iz zgodovine spletnega iskanja izločijo realni podatki in identitete. Tako, da lahko rečemo, da informacija vseeno ni tako nedolžna kot: »Avast je plačan, oglaševalci pa dobijo skupek potrošniških podatkov, ki jim pomagajo, da prodajo več produktov«, kot pravijo na podjetju.
V predstavljenem primeru podatki niso vezani na ime, mail ali IP naslov, so pa vezani na ID naprave. Na prvi pogled podatki niso tako fatalni sami po sebi, vendar lahko, ob združitvi s podatki iz drugih virov, predstavljajo resno grožnjo. Google lahko tako na primer čas in datum obiska neke spletne strani zlahka poveže na lastne podatke, s katerimi razpolaga in tako določi realno identiteto uporabnika.
Pomembno je zavedanje o tem, kako neetično ali celo nevarno je takšno početje podjetij, ki si z našo privolitvijo, o kateri v večini še vedno ne razmišljamo dovolj, očitno dovoljujejo vse več. Nekateri strokovnjaki trdijo, da popolna deintentifikacija nikoli ni možna, zato se s podobnimi izgovori ni treba sprijazniti in je treba takšne in podobne primere sprejeti z veliko mero kritike in previdnosti.
Novinarka in urednica revije Dijak 2019
