To vprašanje si postavljajo vsi športniki, ko zaključujejo srednjo šolo. Veliko je športnikov, ko del svojega življenja podredijo športu, a vendar je le malo tako vztrajnih, da so se pripravljeni po srednji šoli profesionalno ukvarjati s športom.
Razlogov za to je veliko: ali ne dobijo dovolj finančnih sredstev, da bi se jim splačalo vztrajati, ali pride do poškodb, mogoče so se v mladih letih naveličali vsakodnevnega treninga, večina pa se jih odloči prekiniti s športno kariero zaradi šolskih obveznosti. Le peščica je takšnih, ki obenem opravljajo šolske obveznosti ter se profesionalno ukvarjajo s športom, kajti ostane jim zelo malo ali pa nič prostega časa.
Tisti, ki se ukvarjajo s športom in hkrati opravljajo šolske obveznosti, katerih je le malo, pa seveda ne izberejo ravno najbolj zahtevne šole in eden izmed njih je vrhunski plavalec Robert Žbogar, nedavni udeleženec preteklega evropskega prvenstva v velikih bazenih in z njim smo opravili kratek intervju.
Kakšne uspehe ste imeli v srednji šoli kljub temu, da ste imeli dvakrat dnevno treninge?
Na srednjo šolo sem hodil na gimnazijo Jesenice, kjer imajo prav poseben program za športnike. Bil sem v športnem razredu, kjer smo bili zbrani vsi športniki, od veslačev, plavalcev, odbojkarjev, hokejistov do nas plavalcev. Ta program moram pohvaliti, saj so nam profesorji nudili vso podporo, da smo kljub treningom lahko opravljali še šolske obveznosti. Prva dva letnika sem imel prav dober uspeh, v tretjem in četrtem letniku pa sem se malo polenil in posledično je bil tudi moj uspeh slabši, in sicer bil sem dober.
Na katero fakulteto ste se vpisali in zakaj?
Vpisal sem se na Fakulteto za organizacijske vede v Kranju. Kljub zelo dobremu uspehu na maturi sem se vpisal na to fakulteto, na kateri ni bilo omejitve oziroma je bila ta zelo nizka. Vpisal sem se zato, ker sem se odločil za profesionalno ukvarjanje s plavanjem. Če bi se vpisal kamor koli drugam, bi študijske obveznosti delal zelo težko oziroma jih ne bi mogel. Kajti treniram pri klubu Gorenjska banka Radovljica, treninge imamo zjutraj in zvečer. In vsakodnevna vožnja v Ljubljano in obiskovanje vsakodnevnih predavanj bi bilo zagotovo težje kot pa obiskovanje fakultete v Kranju, ki je nedvomno bližje in fakulteta je tudi manj zahtevna kot pa tiste, za katere bi se odločil, če bi se odločil za drugačno pot. Tudi na fakulteti za organizacijske vede imajo posluh za športnike in mi omogočajo profesionalno plavanje in hkrati opravljanje študijskih obveznosti.
Kako, da ste se odločili za to pot, imate kakšnega pokrovitelja?
Odločil sem se predvsem zaradi želje po udeležitvi olimpijskih iger, katere so moja želja že od samega otroštva. Vsekakor bi potreboval osebnega pokrovitelja. Pri plavalcih je tako, da finančna sredstva večina dobi tako, da je zaposlena pri vojski ali policiji. Vendar dokler sem študent oziroma dokler ne dokončam študija, te možnosti nimam. Zato bo vsekakor treba dobiti pokrovitelja, vendar pa se tudi zavedam, da v teh časih to ni najlažje. Poleg finančne krize, katera je prisotna, je problem še v tem, da ni ravno veliko priložnosti, da bi pokrovitelja oglaševal, kajti v Sloveniji ni ravno veliko tekmovanj. Na srečo me zaenkrat lahko financirajo starši, čeprav imam veliko željo, da bi bil nekega dne moj trud poplačan.
Vsekakor je Robi Žbogar dober primer, ki se je zaradi želje po profesionalnem ukvarjanju s športom odločil za lažje šolanje, kot pa so kazali njegovi uspehi na srednjih šolah. Mogoče je problem tudi v sistemu, ki ni ravno najbolj prijazen do vrhunskih športnikov.
Veliko pa je tudi vrhunskih športnikov, ki niso člani slovenskih reprezentanc in tudi nimajo statusa vrhunskega športnika in kljub temu trenirajo dvakrat dnevno. Prav oni pa so največje žrtve našega sistema.
Gašper Kržišnik
