Ljubitelji športa s(m)o po več kot dveh mesecih le dočakali vrnitev vrhunskega nogometa. Kot prvi so nazaj nemški prvoligaši, kar je razveselilo milijone ljubiteljev okroglega usnja po svetu. A s tem, ko so vodilni možje nemške nogometne zveze (DFB) na prvi pogled osrečili večino, so posredno pokazali na bistveno večji problem. Nogomet že dolgo ni več igra za množice, temveč do potankosti organiziran šov, ki je v želji po zaslužku pripravljen iti preko vsega. Tudi preko svojih glavnih akterjev – igralcev in navijačev.
Najboljša edicija nemškega nogometa je takoj podrla vse svoje prejšnje rekorde gledanosti. Poteza je mnoge razveselila, a ne vse. Pred stadioni so transparenti lokalnih navijačev opozarjali, da se nogomet igra prav zaradi njih, zato je vrnitev pred praznimi tribunami nesmiselna. »Če ni dovolj varno za nas, potem ni niti za vse ostale,« so se glasili napisi. Zdravstveno vprašanje je v dneh pred vrnitvijo izpostavljalo tudi kar nekaj igralcev in trenerjev, a se njihovega mnenja ni upoštevalo. Ko spregovori denar, se ostale presliši.
(Ne)smiselnost ukrepov
DFB je na očitke, da z vrnitvijo nogometa v času epidemije tvega zdravje vseh vpletenih – za organizacijo tekme v Bundesligi je potrebnih okoli 350 ljudi –, odgovoril z vrsto nesmiselnih ukrepov. Prepovedano je skupno proslavljanje zadetkov, rezervne klopi so se preselile kar na tribune, preteklost pa so postali tudi športni stiski rok pred začetkom. Kontaktnega športa, kot je nogomet, pa takšni ukrepi ne bodo naredili bolj varnega, ampak prej bolj »gledališkega«. »Počutim se, kot da gledam trening,« je na Twitterju denimo zapisal Cesc Fabregas.
V ostalih športih, kjer se obrača občutno manj denarja, je imelo ob izbruhu koronavirusa prednost zdravje. V Evropi rokometa, odbojke, hokeja v tej sezoni ne bomo več spremljali, skoraj zagotovo ne tudi košarke. Kolesarstva in tenisa prav tako ne bo vsaj do konca poletja.
Panožne zveze so se v teh primerih modro odločile počakati na razplet epidemije, za kaj takega pa v nogometu ni časa. Na račun televizijskih pravic bi se izgubilo preveč denarja – samo v Nemčiji po nekaterih ocenah kar 770 milijonov evrov. Mora se igrati, četudi za ceno zdravja. Prav zato nameravajo Nemčiji kmalu slediti Italija, Španija in Anglija.
Kaj storiti z novookuženimi?
Obenem se poraja veliko vprašanje, kaj storiti, ko se med nogometaši pojavi zgolj ena nova okužba. Pri Dynamu iz Dresdna sta bila pozitivna dva, DFB pa se je odločil, da drugoligaš svojih tekem še ne bo igral, kot je bilo sprva predvideno. A nič zato, Dynamo je manjši klub, ki pred televizijske ekrane ne privablja tolikšnih množic. Če pa se bo to zgodilo pri Bayernu ali Borussii D., dveh najbolj priljubljenih nemških klubih, bo zgodba drugačna. Tedaj bodo nogometni veljaki primorani skovati nov načrt. Načrt, ki ni jasen nikomur.
Poletja 2020 si kljub povratku nogometa ne bomo zapomnili po razburljivih obračunih. Za kaj takega so potrebne nabito polne tribune in vzdušje, ki v veliki meri nogomet ločuje od ostalih športov. Zapomnili pa si ga bomo po nečem drugem. Da so se tisti, ki držijo v rokah škarje in platno, torej sponzorji ter vodilni možje nogometnih zvez, požvižgali na to, v kakšni obliki se bo nogomet igral in kaj o tem menijo njegovi glavni protagonisti. Pomembno jim je le, da se ples milijard v njegovem ozadju lahko nemoteno nadaljuje.
Junior novinar
