Dokumentarna serija The Last Dance (Zadnji ples, op. a.), ki si jo lahko ogledaš na Netflixu, v desetih delih prikazuje zlato obdobje ene najuspešnejših športnih franšiz v zgodovini – košarkarske ekipe Chicago Bulls. Zadnji ples je bil deležen zelo visokih ocen. Na IMDb-ju je ocenjen na 9,3, Rotten Tomatoes pa mu je na Tomatometru dal 96 odstotkov. A vsi nad prikazanim le niso tako navdušeni.
Serija se v večini posveča zadnji šampionski sezoni Chicago Bullsov (1997/1998), a obenem pokriva celotno obdobje velikega Michaela Jordana v dresu bikov (1984–1998). Po mnenju večine najboljši košarkar vseh časov je pri produkciji deloval kot eden od urednikov in je poleg tedanjega trenerja Phila Jacksona edini, ki se pojavi v prav vseh delih.
Trenja znotraj ekipe, ki jih v slabem desetletju in pol ni bilo malo, so v prvi vrsti prikazana skozi Jordanovo prizmo. In prav tu tiči velika težava. Kako naj dokumentarna serija zares pokaže objektivno resnico, če je v številnih primerih prikazana zgolj ena plat zgodbe?
Pippen ne bi sodeloval
Številni Zadnjemu plesu očitajo predvsem, da se je bolj kot prikazu dogajanja znotraj legendarne ekipe posvečal utrjevanju kulta Michaela Jordana. Njegova bivša soigralca Scottie Pippen in Horace Grant sta v medijih to tudi odkrito izrazila. Pippen je celo dejal, da v seriji ne bi sodeloval, če bi vedel, kakšna bo njena končna verzija.
Grant je bil na drugi strani z Jordanove strani označen za krivca, da so nekatere informacije iz garderobe Chicago Bullsov prišle do novinarja Sama Smitha, ki je leta 1992 napisal knjigo The Jordan Rules, v kateri je MJ prikazan v bistveno bolj negativni luči.
»Ne razumem njegove poteze. Če do mene goji kakršnokoli zamero, bi mi lahko to povedal kot moški. Lahko bi se pogovorila in to uredila na normalen način. Namesto tega pa to drži v sebi in nato širi laži pred kamero,« je bil za ESPN besen Grant.
Ta je sicer priznal, da s Smithom še danes goji prijateljske vezi, a da za nič na svetu ne bi izdal ekipnih skrivnosti. Dodal je še, da je imel Smith pri pisanju knjige vsaj dva vira informacij, zato ne razume, zakaj se je Jordan odločil okriviti zgolj njega.
Kdo je izločil Thomasa?
Veliko prahu je dvignila peta epizoda, ki delno govori o ameriškem »Dream Teamu« z olimpijskih iger v Barceloni leta 1992. V ekipi samih zvezdnikov je manjkal tedaj eden najboljših organizatorjev igre Isiah Thomas, ki pa je bil med drugimi igralci v ligi NBA vse prej kot priljubljen.
Jordan pove, da sam ni imel nič pri odločitvi vodstva reprezentance, da Thomasa pusti doma. Odločitev naj bi sprejeli ostali člani ameriške dvanajsterice, ki je potovala v Barcelono, a to po navedbah številnih košarkarjev in novinarjev iz tistega časa ne drži.
Jack McCallum, avtor knjižne uspešnice Dream Team, je podal drugačno zgodbo. »Jordan je že leta 1991 Rodu Thornu, odgovornemu za izbiro ameriške ekipe naslednje leto, dejal, da ne namerava nastopiti, če bo Isiah Thomas del ekipe,« piše v knjigi, ki podrobneje opisuje zvezdniško zasedbo iz leta 1992.
McCallumova zgodba je toliko bolj verjetna, ker sta imela Jordan in Thorn odličen medsebojni odnos. Prav Thorn je bil namreč tisti, ki je leta 1984 kot generalni direktor Chicago Bullsov Jordana pripeljal v ligo NBA.
Serija, ki ponuja bogat vpogled v zakulisje dinastije bikov, tako odpira tudi številna vprašanja o pristnosti Jordanovih izjav. Kakorkoli, če si ljubitelj košarke in športa nasploh, ti jo zagotovo priporočamo, čeprav se je težko izogniti misli, da si jo je Jordan v prvi vrsti zamislil kot odlično samopromocijo in so zato njene dokumentarne prvine postavljene na stranski tir.
Junior novinar
