V nedeljo je sledilo nadaljevanje etapne dirke Human Fish Gravel Stages Race. Na sporedu je bila nekoliko krajša, 104 kilometre dolga trasa. Zaradi kar 2.900 višinskih metrov vzpona pa druga etapa nikakor ni bila mačji kašelj. Štart je bil zopet River Camping Bled, le da smo se namesto v Julijske Alpe podali v Karavanke. Od Tržiča nas je trasa tako vodila na visokogorske pašne planine. Lepemu spustu v Dovžanovo sotesko je sledil vzpon na Preval po makadamskih cestah pod Begunjščico. Čez Begunje smo se vrnili na štartno-ciljni prostor.
- Preberi tudi: Blato, znoj in toasti z nutello: 1. etapa HFG.
Začetek po asfaltu …
Od starta tokrat dlje časa preživim v prvi skupini, spustim jo seveda na krajšem spustu, ne vzponu. Prvi del trase je večinoma potekal po asfaltu in celo prvi daljši vzpon je bil večinoma speljan po cesti. Po uri in pol poganjanja mi Garmin pravi, da sem prevozila že 30 kilometrov. Preprost izračun bi napovedal, da bo današnja etapa precej krajša in hitrejša. A na koncu se je izkazalo, da je bilo zahtevnega terena več kot dovolj in nam je vsaj prvi del nekoliko hitreje minil.
Vzpon do koče na planini Šija in nazaj
Makadamsko pot do planine Šija sem že poznala. Prvič pa sem jo vozila z gravel kolesom in ponekod je bilo nasutega toliko peska, da so se kolesa pošteno udirala v podlago. Na vzponu sem nekako našla svoj ritem in kljub nekoliko zahtevnejšemu terenu lepo nadaljevala pot. Tu je del trase potekal v obe smeri: do koče in nazaj. Tako sem med vzponom videla hitrejše kolesarje, ki so se že vračali z okrepčevalne postaje. Najhitrejši pa so bili že mimo tega odseka in jih po prvih nekaj kilometrih nisem več videla. Na okrepčevalni postaji pri koči na planini Šija so nas tokrat čakale domače dobrote: štrudelj, orehi in datlji ter osvežilna limonada.
Le še en (brutalen) vzpon
Traso drugega dne si lahko predstavljaš kot 3 dolge vzpone, med katerimi je bolj malo ravnine. Po uspešnih prvih dveh klancih sem že čutila, da so noge utrujene. En klanec pa bom menda še zmogla … In sem ga, a s precej več trpljenja, kot sem pričakovala. Vzpon je bil namreč res brutalen: povprečni naklon 5,6 kilometrov je znašal več kot 11 odstotkov (trasa se je nekoliko položneje vzpenjala že pred tem). Podlaga pa … primernejša za polnovzmeteno gorsko kolo kot pa gravel. Prav nikjer se klanec ni položil, da bi bila med kako uro naprezanja priložnost za krajši predah. Trmasto sem vztrajala, a proti vrhu je strmina zmagala: prisiljena sem bila sestopiti s kolesa in nekaj 10 ali nekaj 100 metrov nadaljevati peš. To se je zgodilo še enkrat. Sem sploh kolesarka, če po trasi kolo rinem ob sebi? Bo moji konkurentki uspelo speljati cel klanec?
Navzdol skoraj počasneje kot gor, a srečno do cilja
Garmin oznani, da je vzpona končno konec! Sedaj pa le še spust do cilja 😊. No, tega obvestila sem se prehitro razveselila, saj je bil spust tehnično tako zahteven (jaz pa ne preveč pogumna), da sem se spuščala skoraj tako počasi, kot sem se vzpenjala. Vseeno sem se dobrih 6 ur od štarta etape srečno vrnila v cilj – ki sem ga najprej zgrešila in se do River Camping Bled spustila po napačni cesti. Na srečo le zadnjih 100 metrov, zato sem napako hitro popravila. V cilju sem izvedela, da je imel Adam Jordan, najhitrejši Slovenec na dirki, tik pred ciljem nesrečo, zaradi katere dirke ni končal. Želim mu čim hitrejše okrevanje. Izvedela sem tudi, da celo najhitrejši moški na trasi niso prevozili celotnega vzpona (ampak so ga delno premagali peš) – mogoče le nisem tako zanič.
Novinar
