Kako postati zasvojen z vodo
Stojim na robu bazena. Prsti na nogi se še močneje oprimejo roba štartnega bloka. Zaprem oči, stresem roke, sprostim mišice. Globoko vdihnem in v nosnicah začutim tisti dobro znan vonj po kloru. Odločim se v trenutku – pokrčim kolena, se pripognem in z rokami ob strani oprimem štartnega bloka. Skočim.
Obdajajo me litri in litri prozorne tekočine. Voda. Bistvo življenja. Nujno potrebna v vsakem kotičku našega planeta. Da preživimo – vsak na svoj način. Eni zaradi nuje, drugi zaradi odvisnosti. Prepustim se občutku breztežnosti in tišine. Naredim zavesljaj, pa drugi in tretji. Udarci z nogami sledijo ritmu rok. Ploščice na dnu bazena drvijo mimo mene. Zanimiv, znan pogled, vedno enak. In vendar mi nikoli ne uspe prešteti vseh ploščic na dnu bazena.
Po nekaj sto metrih se ustavim, primem za rob bazena in nekajkrat zajamem sapo. Potem se mi na obraz prikrade nasmeh – ne prvič, ne zadnjič, pa vendar vedno kadar sem v vodi. Uživam.
“Do sedaj je bilo v modi utapljanje, ker plavanje ni bilo popularno!”
Začetki plavanja segajo daleč nazaj, v prazgodovino, ko ljudje vode niso marali, zavračali so jo celo za najnujnejše higienske potrebe. Nekaj kasneje, ko so se začeli naseljevati tudi ob rekah in jezerih, je voda postala življenjskega pomena. Hkrati s pričetki ribolova se je spremenil tudi odnos takratnih prebivalcev do vode. Kar naenkrat so se bili prisiljeni soočiti tudi z gibanjem v vodi. Obvladati vodo je postal izziv za vsakega.
Antični Grčiji je bila poglavje zase. Tam je za polnopravnega meščana veljal zgolj tisti, ki je znal brati in plavati.
Pisala se je mračna doba srednjega veka. Po dolgih letih zanemarjanja so ljudje ponovno prišli do ideje, da bi bilo pametno narediti nekaj zase, za svoje telo in predvsem za lastno zdravje. Pripomba nekega nemškega športnega pedagoga je bila natanko ob pravem času na pravem mestu: “Do sedaj je bilo v modi utapljanje, ker plavanje ni bilo popularno!”
Od tu naprej lahko govorimo o vpeljavi obveznega učenja plavanja v vojsko in šolo ter hkrati tudi o razvoju tehnik plavanja – od primitivnega “pasjega plavanja” do človeških gibov žabe in naprej do tekmovalnih tehnik, kot jih poznamo danes (delfin, hrbtno, prsno in kravl). Sočasno z razvojem tehnik se je večala tudi želja po tekmovanju. Tako so se začela prva tekmovanja, glavni akterji šova so bili aristokrati, ki so najpogosteje merili moči s plavalci kolonialnih ozemelj (Indijanci). Današnje plavanje temelji na doseganju čim boljših rezultatov v posameznih plavalnih disciplinah na tekmovanjih svetovnega ranga (evropska in svetovna prvenstva, olimpijske igre) tako v 50 kot tudi v 25 meterskih bazenih. Tekmovalno plavanje pa se počasi in vztrajno širi tudi iz bazenov v jezera, kjer zadnja leta prirejajo tekmovanja v daljinskem plavanju.
Naj bo plavanje rekreacija ali tekmovanje, pomembno je, da se zavedaš svojega znanja in sposobnosti, da se zavedaš in dobro poznaš meje svoje zmogljivosti in nenazadnje, da se naučiš pomagati sebi in drugim, ki se v vodi ne počutijo varno.
Delfin in Metuljček – kakšna je tehnika
Med vsemi urami, ki jih preživim na bazenu, pa naj bo to v vodi ali na robu, se vedno najde kdo, ki pride bližje, nekaj časa opazuje in je tiho, potem pa iz zraka prileti njegov komentar – “Vau, a to je pa delfin? To je pa težko, a ne? Ampak sej to plavajo tud 10 letne punčke ?!?”
Osnova modernega plavanja je “žaba”, iz katere so se preko nekaterih vmesnih tehnik razvile vse danes poznane tehnike. Delfin je tehnika plavanja, ki je nastala iz večini dobro znanega “metuljčka”. Razlika med tema dvema tehnikama je zgolj v gibanju z nogami. Pri metuljčku je udarec z nogami enak kot pri prsnem (=žabi), pri delfinu pa gre za sočasen, bičast udarec z obema nogama v smeri od gladine vode proti dnu bazena in nazaj proti gladini. Zavesljaj z rokami je istočasen – pod vodo v obliki črke S, skozi zrak pa gredo roke čim bolj stegnjene in sproščene tik nad vodno gladino. Hkrati z rokami, gre iz vode tudi glava, naredimo vdih naprej, s pogledom v smeri plavanja. Bistvena je koordinacija gibov – na en zaveslaj z rokami naredimo dva udarca z nogami. Tako je za začetnike pomembno, da osvojijo pravilno osnovno gibanje in kasneje pravilno koordinacijo rok in nog. Od tu naprej pa je potrebno delati le še na vzdržljivosti.
