Darko Đurić je 21-letni mladenič z Gorenjske, študent na Fakulteti za šport in uspešen plavalec, ki se lahko pohvali z že izpolnjenimi normami za paraolimpijske igre v Londonu 2012.
Poleg tega, da je že od rojstva invalid brez rok in leve roke, pa živi povsem normalno in polno življenje in je s svojim optimizmom lahko zgled prav vsem ljudem.
In kdo je Darko Đurić?
Đurić je bil rojen v Mariboru, kmalu po rojstvu so ga prepustili socialni službi. Ko je bil star dve leti, so ga k sebi vzeli Debeljakovi iz Podbrezij, kjer živi še sedaj. Zakonca Milan in Veronika sta imela takrat že štiri svoje otroke, Marka, Ano, Tomaža in Mojco. Osnovno šolo je končal v Naklem, ekonomsko gimnazijo v Radovljici, zdaj pa študira na Fakulteti za šport. Je tudi aktiven plavalec, ki tekmuje v konkurenci invalidov in ima že izpolnjene norme za paraolimpijske igre, ki bodo v Londonu leta 2012. Z njim smo naredili ekskluziven intervju in ga povprašali o športnih uspehih in življenju, ki ga živi kot invalid.
Kakšno je življenje brez nog in roke, misliš, da je kaj lažje, ker te vse skupaj spremlja od rojstva?
Zagotovo je lažje, ker me to spremlja od rojstva. Na ta način življenja sem se privajal postopoma in nikoli nisem imel težav s sprejemanjem svoje invalidnosti. Zagotovo je prišel kakšen krizni trenutek, a nikoli ni bil razlog moja invalidnost. To sem sprejel. Krizni trenutki so prišli bolj ali manj zaradi trenutnih neuspehov, a sem jih hitro prebrodil. Sem zelo optimistično naravnan in z optimizmom sem vedno reševal probleme.
Kako izgleda tvoj vsakdanjik?
Moj vsakdanjik ni nič posebnega. Predavanja, trening v vodi, 3-krat na teden tudi vadba v fitnesu. Sicer pa preživljam dneve tako kot večina.
Verjetno ti družina stoji najbolj ob strani. Kdo ti najbolj pomaga pri stvareh, ki jih sam enostavno ne zmoreš, in katere so te stvari, ki ti otežujejo življenje?
Vsekakor je družina tista, ki mi je vedno stala ob strani. Debeljakovi so mi vedno omogočili, da sem se čim lažje vključeval v življenje, družbo. Tako je tudi oče organiziral dobrodelno akcijo za nakup predelanega avtomobila, ki stane kar okoli 60.000 evrov. S tem avtomobilom se že dobro leto samostojno in varno vozim. Zagotovo sem v gibanju bolj omejen, ampak vedno sem našel način, da sem se navadil biti samostojen.
Si človek, poln optimizma, veselja, upanja in zagona. Kako ti to uspeva?
Doma so me vedno vzgajali z ljubeznijo, domače okolje je bilo vedno polno veselja. In tega sem se tudi nalezel. Sicer sem po naravi zelo optimističen, energičen. Mogoče je tudi to razlog, da se tako z lahkoto soočam z vsakdanjimi problemi.
Tvoja vztrajnost in zagon sta se obrestovala in uspelo ti je zares nekaj fenomenalnega. Povej mi, kakšni so tvoji uspehi? Kako ti je vse to uspelo?
Res je. Plavanje treniram zdaj že 4 leta. Tri sezone sem treniral v Radovljici, zdaj zaradi študija v Ljubljani. Nastopil sem že na velikih tekmovanjih, evropskem prvenstvu v dolgih bazenih, svetovnem v kratkih in dolgih bazenih. Na vseh teh tekmovanjih sem se uvrščal v finale, trenutno so moje najboljše uvrstitve tri 5. mesta, ki sem jih priplaval na SP v kratkih bazenih, Rio de Janeiro 2009. Zagotovo je pa največji uspeh, da imam že dobro leto pred paraolimpijskimi igrami izpolnjene vse norme za nastop na le-teh.
Katera lovorika ti največ pomeni? Zakaj?
Največ mi pomeni možnost, da sploh lahko plavam, se udejstvujem v športu. To je nekaj res izjemnega, da je tudi invalidom omogočeno, da pokažejo, da morda le niso gibalno toliko omejeni, kot se zdi na prvi pogled. Od olimpijade pričakujem, da se uvrstim v finale vseh treh disciplin, v katerih bom plaval: 50, 100 in 200 m prosto.
Koliko truda, časa in energije je bilo namenjeno temu športu?
Težko rečem, a da sem prišel do teh rezultatov, uspehov, je bilo potrebno veliko stvari. Od vzgoje, stimulativnega okolja, volje, pripravljenosti domačih za sodelovanje in seveda tudi trenerjev, oseb, ki skrbijo za razvoj športa invalidov.
Kako pa je s sponzorji? Kdo te finančno podpira? Verjetno bi ti še kakšna dodatna finančna pomoč prišla prav?
Trenutno nimam nobenih sponzorjev. Tekmovanja in treninge mi financira Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite (ZŠIS-POK). Kar se tiče drugih stroškov, prehrana, potni stroški, pa financiram sam oz. domači. Priznam pa, da bi kakšen sponzor močno olajšal stvari, da bi se lažje bolj posvetil treningom, s tem bi prišli tudi boljši rezultati.
In cilji ter želje za prihodnost?
Najbližji cilj je osvojitev medalje v delfinu na 50 m na evropskem prvenstvu, ki bo julija v Berlinu. Trenutno je največji cilj nastop na paraolimpijadi, za naprej se bomo pa še dogovarjali.
Tjaša Kržišnik
