Mike Tyson je eden tistih boksarjev, ki jih poznajo prav vsi. Morda ni bil tako dober kot Bernard Hopkins, Julio Cesar Chavez ali Marvin Hagler, a vsekakor je bolj znan. In persona, s katero se je predstavljal izven ringa in v njem, je tisto, kar ga uvršča na sam vrh najbolj znanih boksarjev. V ringu se je z nasprotniki srečal 58-krat in bil poražen le šestkrat, dvakrat pa ni bilo zmagovalca. Od 50-ih zmag, ki jih je nabral v karieri, jih je kar 44 zaključil s knock-outom.
Tyson pri začetku kariere
Ko je odraščal brez očeta in mu je pri šestnajstih letih umrla še mama, je pristal v rokah trenerja boksa Cusa D’Amata. Sodeč po podatkih, je bil pred tem aretiran že več kot štiridesetkrat, a ga je Cus, ki je prevzel očetovsko figuro, spravil na pravo pot. Kmalu pa so ugotovili, da ima velik talent za borilne veščine in tako se je začela zgodba o Miku Tysonu.
Njegov profesionalni debi je bila borba s Hectorjem Mercedesom, 6. marca 1985, ki se je končala v prvi rundi (TKO). Sledili so naslednji dvoboji in kakovost njegovih nasprotnikov se je strmo dvigovala. Prav tako pa njegova vztrajnost in tako je kar 26 od prvih 28 dvobojev dobil s knock-outom. Konec novembra istega leta je umrl njegov skrbnik Cus D’Amato in to je Tysona zaznamovalo za vedno.
Februarja 1986 je dočakal svojo prvo borbo, ki jo je prenašala državna televizija. V peti rundi je Jesseja Fergusona nokavtiral in mu zlomil nos. Njegov nasprotnik je čudežno vztrajal do naslednje runde, ko so ustavili dvoboj. Tej borbi je sledilo šest zmag, ki so se končale enako kot vse. Z zapisom TKO. Julija istega leta se je boril z Marvisom Frazierjem, ki je boksal tudi za naslov prvaka. Že po tridesetih sekundah je Frazier ležal na tleh zaradi Tysonovega udarca.
Tyson vs. Berbick
Konec novembra pa je sledila borba proti Trevorju Berbicku. Tu je osvojil naslov svetovnega prvaka po verziji WBC (World Boxing Council), ko je v drugi rundi dvoboj končal na svoj način. Spet s knock-outom. Postal je najmlajši svetovni prvak težke kategorije vseh časov. Star je bil 20 let in 4 mesece.
Naslednje leto je dodal še dva naslova. Po verziji WBA in IBF. Prvega je osvojil proti Jamesu Smithu na začetku marca, drugega pa vzel iz rok Tonyja Tuckerja v avgustu. Tako je postal še prvi težkokategornik, ki je imel hkrati v lasti vse tri naslove.
Tyson vs. Holmes in Tyson vs. Spinks
Leta 1988 je imel le tri dvoboje, a med njimi je bil eden najbolj slavnih v Tysonovi karieri. Njegov nasprotnik je bil Larry Holmes, ki je imel zgodovinski življenjepis. Bil je eden od petih, ki so premagali Muhammada Alija, bil je prvak v vseh treh kategorijah. Svoj naslov prvaka IBF je ubranil proti devetnajstim nasprotnikom. Mike Tyson je borbo zaključil s knock-outom v četrti rundi in Holmesu zadal edini tak poraz v karieri. Temu je sledil dvoboj z Michaelom Spinksom, ki je v preteklosti naslove prvaka prevzel prav od Holmesa. Borba je bila za takratni čas najbogatejša in pod ogromnim pritiskom javnosti. Tyson je Spinksa premagal po 91-ih sekundah. Tudi tokrat TKO. To je bil najverjetneje Tysonov vrhunec, star pa je bil šele 22 let.
V naslednjih dveh letih je premagoval nasprotnike, a tisto, po čemer je postajal znan, se je dogajalo izven ringa. Njegov zakon z ženo Robin Givens se je bližal koncu. Odpustil je svojega dolgoletnega trenerja, ki je bil ob njem od otroštva. V borbi proti Busterju Douglasu je bil favorit, a dogodki izven ringa so terjali svoje. Po življenjskem boksu, ki ga je uprizoril Douglas, je bil Tyson prvič na tleh. Za tiste čase in morda še zdaj, velja ta dvoboj za enega največjih presenečenj vseh časov. Po tem se je Tyson vrnil na zmagovalna pota z nekaj knock-outi, Douglas pa je naslove izgubil proti Evanderju Holyfieldu, ki ga bo Tyson šele spoznal.
Tyson v zaporu in zver na prostosti
Julija 1991 je bil Mike Tyson aretiran zaradi posilstva 18-letne Desiree Washington, ki je bila Miss Rhode Islanda. Sojenje je potekalo od 26. januarja do 10. februarja 1992. Obtožen je bil na šest let zapora, z možnostjo izpustitve po štirih letih. V zaporu se je spreobrnil v islamsko vero in prevzel ime Malik Abdul Aziz.
Eden najbolj gledanih športnih dogodkov vseh časov, je bil njegov prvi dvoboj po izpustitvi. Zmaga proti Petru McNeeleyu je televiziji prinesla takrat rekordnih 96 milijonov dolarjev. Z dokaj lahkotnim dvobojem proti Franku Brunu je nazaj dobil naslov prvaka WBC. Kasneje v letu 1996 je premagal tudi Bruca Seldona in dobil nazaj tudi naslov prvaka WBA. In tako smo pri začetku najbolj slavnega rivalstva v novejši zgodovini boksa. Mike Tyson vs. Evander Holyfield.
Tyson vs. Holyfield
Holyfield je bil v času prvega dvoboja star 34 let in v očeh mnogih je bil čez »hrib«. V Las Vegasu, 9. novembra 1996, je Tyson po presenečenju vsega sveta izgubil po knock-outu. Tysonov tabor je opozoril na nepravilne udarce z glavo, ki naj bi jih med dvobojem dobival od nasprotnika. To ni spremenilo nič, je pa zvišalo napetost v prihodnosti. V naslednjem dvoboju, ki je sledil čez osem mesecev, sta se nasprotnika pomerila v istem mestu, pred še več gledalci. To je bil rekordni dvoboj, tako po gledanosti kot po plačilu, vse do leta 2007. Postal pa je eden najbolj znanih dvobojev vseh časov in verjetno tudi najbolj kontroverzen. Tyson je bil diskvalificiran, ker je odgriznil del ušesa Evanderju Holyfieldu.
Sledilo je obdobje skoraj treh let, ko Tyson ni nastopil. To pa ni pomenilo, da ni bil znan. Za nekaj minutni nastop na WrestleManiji XIV je dobil zajetno plačilo v višini 3 milijone dolarjev. Vseeno pa je bil dvoboj oziroma dogodek v Las Vegasu tisto, kar je Tysonovo krivuljo obrnilo strmo navzdol.
Januarja 1999 je proti Francoisu Bothi sicer zmagal, a ni šlo brez kontroverznosti. Med dvobojem je Botha vodil po točkah in oba sta bila večkrat opozorjena s strani sodnika, da bo dvoboj prekinil, če ne končata s podlimi udarci. Tyson je v peti rundi z knock-outom zaključil dvoboj.
Zaton zvezde boksarskega sveta
Ponovno pa so se začeli sporni dogodki v Tysonovem zasebnem življenju. Po prometni nesreči je napadel dva motorista in bil obsojen na eno leto zaporne kazni. Po izpustitvi je spet nadaljeval z dvoboji, ki so se v večini končali v Tysonovem stilu. Boksarsko licenco je nato za nekaj časa izgubil, ker je bil obtožen več primerov spolnega nadlegovanja. Ko jo je spet pridobil, je imel možnost, da si pribori vse naslove v dvoboju proti Lennoxu Lewisu. A Lewis je skozi celoten dvoboj dominiral in bil boljši nasprotnik. Tyson je padel v osmi rundi.
Po tem je februarja 2003 premagal Clifforda Ettienna, za katerega se je izkazalo, da je bil to zadnji boksar, ki ga je Tyson premagal. Izgubil je naslednje tri dvoboje in se leta 2005 upokojil. V tem času je razglasil osebni bankrot in se spopadal z vsemi mogočimi težavami. Alkohol, droge, denarne težave, nakupi eksotičnih živali, propadli zakoni in težave z zakonom samim. Šele v zadnjih parih letih se je vrnil v normalno življenje in predstavlja tisto, kar je bil nekoč. Predstavlja navdih.
Ne najboljši, a lahko bi bil
Leta 2011 je bil uvrščen v boksarsko dvorano slavnih. Revija The Ring ga je leta 1998, kot štirinajstega uvrstila na seznam največjih težkokategornikov vseh časov. Leta 2003 so ga kot šestnajstega uvrstili na seznam najmočnejših udarcev vseh časov. Poleg tega pa se vedno uvršča na sezname najboljših boksarjev vseh časov.
Najboljši sicer ni, lahko bi pa bil. Tyson do zaporne kazni je bil boksar, kot ga svet ni videl že več desetletij. 37 zmag in nič porazov, od tega 34 s knock-outom. Majhno postavo (v vseh svojih dvobojih je bil povprečno kar 15 cm nižji kot nasprotniki) je nadomestil s krvoločnostjo, vztrajnostjo in ekstremno močnimi udarci. Težko zasebno življenje ga je oropalo od naslova največjega vseh časov, ker bi to vsekakor lahko postal. Čeprav v njegovem času, poleg redkih izjem, ni bilo veliko »velikih« boksarjev, je sam držal šport boksa na želenem nivoju. Ko eden najboljših (George Foreman) reče, da ni želel imeti nič opraviti z Mikom v ringu, potem to veliko pomeni. Železni Mike je zapisan v zgodovino boksa kot eden najstrašnejših, najboljših in najbolj slavnih. Poleg Alija je Tyson predstavnik boksa, ki si ga bomo zapomnili za vse večne čase.
Urednik portala Student.si