Odprta, simpatična in prijetna sogovornica, vse to je Irena Avbelj, naša najuspešnejša padalka. Dobitnica mnogih naslovov z vseh večjih padalskih tekmovanj po opravljenih več kot 9000 skokih še vedno ljubi ta šport.
Od nekdaj si se veliko ukvarjala s športom, med drugim tudi s podvodno orientacijo. Lahko poveš kaj več o tem?
Kot otrok sem že pred šolo začela obiskovati orodno telovadbo v Narodnem domu. To je trajalo kakšna štiri leta, zadnje leto pa sem hkrati začela tudi plavati, vendar bolj po nasvetu zdravnikov zaradi hrbtenice. Plavala sem sedem let, do konca osnovne šole. Potem sem začela s hitrostnim plavanjem s plavutmi in tako še vedno ostala v vodi. Kasneje se je pokazala še možnost za podvodno orientacijo, kar je pomenilo, da sem morala opraviti potapljaški izpit. “Orientacisti” so trenirali za nami v bazenu in so nas začeli vabiti v svoje vrste. Zdelo se mi je zelo mamljivo, hkrati pa je bilo to zame nekaj novega, zato sem se jim pridružila. Nekaj časa sem bila tudi v tedanji jugoslovanski reprezentanci in dosegali smo precej dobre rezultate.
Ko sem pri dvajsetih začela s padalstvom, je bilo zame morda malo lažje, ker sem že poznala sistem tekmovanj. Pri padalstvu je namreč zelo pomembna psihična pripravljenost, sploh pri zadnjem skoku. Dejstvo, da sem bila že od nekdaj v športu in sem bila vajena tekmovanj ter priprav na tekme, mi je bilo v veliko pomoč.
Kako si začela s padalstvom?
Bolj po naključju. Še vedno sem se ukvarjala s podvodno orientacijo, vendar mi je ostajalo precej prostega časa, ki ga nisem znala preživljati nikakor drugače kot v športu. V časopisu sem videla razpis za padalski tečaj in se prijavila. A takrat nisem vedela niti, kako je padalo videti (smeh). Želela sem le poskusiti nekaj novega. Prvič sem se zavedla, v kaj se podajam, na tečaju, ko sem izpolnjevala prijavnico in je v zadnji vrstici pisalo: “V primeru nesreče obvestiti …” (smeh). Spomnim se, da nas je bilo nekaj Ljubljančanov; prvič, ko smo šli na tečaj, smo na avtobusu morali sprevodnika vprašati, kje sploh so Lesce, da smo vedeli, kje naj izstopimo. Teorije je bilo ogromno, po pričetku praktičnega dela, maja leta 1986 je bilo, pa je bil odločilen drugi skok. Spoznala sem, da to želim početi, pa četudi je padalstvo zadnja stvar, s katero se bom ukvarjala. Čeprav me je spremljalo kar nekaj strahu, me je ta šport pritegnil.
Kakšne so razlike med padalstvom danes in pred dvajsetimi leti?
Razlike so ogromne. Oprema je popolnoma drugačna, padala so drugačna, prav tako varnostne naprave. Teoretični tečaji so krajši, dovolj je že 18 ur teorije, 7 ur praktičnega pouka, pozitvno opravljeni izpiti iz zahtevanih predmetov in zdravniški pregled. Danes je vse precej bolj enostavno, oprema pa je bolj zanesljiva.
Ko smo že pri varnosti, si se kdaj poškodovala?
Pri enem doskoku sem si zvila gleženj. Bilo je na tekmi, ko greš mogoče še malo čez svoje zmožnosti. Skakali smo na cilj in razmere so bile precej neugodne. Na treningu se mi to najbrž ne bi zgodilo. A v tistem trenuku je bil rezultat pomembnejši. Razen tega pa na srečo ni bilo nobene večje poškodbe, moram kar potrkati.
Kako si začela delati v vojski?
Leta 1992 sem v Kranju končevala informatiko. Takrat sem spoznala, da bo s športom konec, ko najdem dobro službo. Ravno v tistem času se je slovenska vojska trudila pridobiti potrditev v svetu. Ker imajo druge vojske po svetu svoje padalce, so nas povabili, da bi za vojsko nastopali na svetovnem vojaškem prvenstvu. Že takrat smo dosegli zelo dobre rezultate, na podlagi katerih so nam potem tudi ponudili službe v vojski. Bila sem v pravem trenutku na pravem mestu (smeh). Hkrati sem takrat opravila pripravništvo na oddelku za informatiko, vendar se nisem videla v pisarni in sem se kasneje pridružila padalski enoti.
Sedaj si poveljnica.
Ja, poveljnica šolsko-padalskega oddelka. Odkar sem v vojski, opravljam vse tečaje, ki so potrebni po vojaški plati. Ko bo enkrat konec moje padalske poti, bom prav gotovo ostala v vojski.
Koliko let še nameravaš tekmovati?
Zadnje leto ali dve moje razpoloženje glede tega zelo niha. So obdobja, ko mislim, da bo še dolgo časa šlo. Potem pridejo trenutki, ko se mi zdi, da je morda zadnja sezona. Je kar nekaj faktorjev, ki vplivajo na to, največji problem pa je motivacija. Včasih se mi zdi, da sploh nimam več pravega motiva. Edina grožnja, da še vztrajam, je misel na pisarno. Dejavniki so tudi zdravje, pogoji treninga ter moja zagretost za stvar. So trenutki, ko vidim padalo in si ga ne želim nadeti. Ne vem. Bo že čas pokazal.
Lani si osvojila svetovno prvenstvo. Na kateri svoj dosežek pa si najbolj ponosna?
Zadnje čase sem malo več razmišljala o tem. Verjetno je to moja prva zmaga na figurativnih skokih leta 2004 na Reki – in lanska ubranitev tega naslova. Zakaj? Leta 1990, ko sem bila na drugem svetovnem prvenstvu v Lescah, sem kot 12. prišla v finale, kar je bil za Jugoslavijo velik uspeh. Pot do svetovnega vrha je nato trajala 14 let. Mogoče mi ta zmaga toliko pomeni tudi zato, ker sem jo osvojila na Reki, ob morju in podvodnem svetu, ki sta moja velika ljubezen (smeh).
Katera je tvoja najljubša disciplina? Tekmuješ v figurativnih skokih, skokih na cilj in paraski …
Še vedno so to figurativni skoki, ker gre za prosti pad. Uživam, dokler je padalo zaprto, ko drviš proti zemlji. Paraski tekmovanja so mi všeč predvsem zaradi prizorišč. Odvijajo se v smučarskih centrih, leti se s helikopterjem itd.
S kakšne višine ponavadi skačete na tekmovanjih?
Višina je odvisna od discipline. Skoki na cilj so vedno z višine 1000 metrov, figurativni z 2200, skupinski likovni skoki (četvorke, osmerke) pa s 3000 metrov.
Kakšen je tvoj povprečen dan za trening?
Zjutraj se dobimo na letališču, kjer skačemo, največkrat v Lescah. Pripravimo opremo, štart, se dogovorimo o vseh podrobnostih, se ogrejemo, nadenemo opremo. Opravimo do deset skokov, nato se opravi analiza in na koncu vse pospravi. To ponavadi traja od pet do šest ur na dan, če je le dobro vreme.
Imaš otroke, mar ne?
Ja, eno punčko.
Kako združuješ naloge mame in hkrati uspešne tekmovalke?
Menim, da je vse stvar organizacije. Že od nekdaj sem v športu in vsi v moji okolici to sprejemajo. Nina je s tem rasla in zato nimava težav. Najslabše pri vsem je, da sem toliko odsotna ter nimam vsakodnevnega ritma. Zadnja leta hčerka pokaže, da ji je hudo, kadar grem od doma. In tega pač ne moreš nadoknaditi. Po drugi strani jaz ne bi bila jaz, če se ne bi toliko ukvarjala s športom. Vprašljivo je, ali bi bila tako prijazna do okolice (smeh), saj mi šport izpolnjuje življenje.
Pred kratkim si prejela tudi Bloudkovo nagrado. Kaj ti nagrada pomeni?
Zame to pomeni osebno čast. Bloudkova nagrada ima posebno mesto, stran od vseh mojih uspehov. Nagrada je predvsem potrditev in je v ponos ostalim neolimpijskim športom, ki so pretežno odrinjeni na stran. Dobila sem jo na podlagi dolgoletnih uspehov na svetovnih prvenstvih, zato sem izredno ponosna – še posebej, ko sem slišala, koliko je bilo nominirancev. Nagrada je lahko spodbuda tudi vsem ostalim, naj nadaljujejo s športom, ki jih veseli. Smo le majhen narod z ogromno dobrimi dosežki, predvsem pa ljudmi, ki ogromno delajo v športu; mislim, da je kar težko priti h koritu.
Poleg padalstva se ukvarjaš še s potapljanjem in jezdiš.
Ja, potapljam se malo več, jezdim malo manj. Povezava z vodo je ostala še iz mojih plavalskih časov. Sedaj mi je bolj všeč, ker je to moja sprostitev. Dejansko se pod vodo počutim kot doma, tako kot v zraku. Podvodni svet je tako lep in čudovit, da se lahko popolnoma odklopiš od vsakdanjega življenja. Dvakrat na leto hodim na potapljaške safarije na Rdeče morje in si naberem energijo za naslednjih nekaj mesecev.
Kakšne načrte, ideje imaš za prihodnost?
V življenju si nikoli nisem postavljala nekih dolgoročnih ciljev. Zdi se mi, da se ti potem nekako izmuznejo in so bili še najlepši tisti kratkoročni načrti, ko se kaj nepričakovano zgodi in te nosi tok. Ko delam analize za nazaj, kljub vsemu vidim, da sem večinoma šla tja, kamor sem hotela (smeh). Za prihodnost si težko postavim kakršenkoli realen cilj. Trenutno sem v fazi kolebanja med ja in ne, prepričana sem le v to, da bom ostala v vojski. Za hčerko Nino si želim, da bi bila srečna v življenju, da bi ji lahko čimveč stala ob strani, ko me bo potrebovala, in da bi lahko več časa preživeli skupaj, čim bolj aktivno. Tudi njo zelo zanima šport; čakam, da bo dovolj stara, da bo opravila potapljaški izpit in se bova lahko skupaj hodili potapljat (smeh). Zadovoljna sem. Včasih me kdo vpraša, koliko sem stara; najraje bi odvrnila kar sto let (smeh), ker se mi je že toliko zgodilo.
Ireni se za sodelovanje najlepše zahvaljujem in ji želim srečo tako v športu kot doma.
Bojan Kotur
