Kolesarjenje je v Sloveniji vedno bolj razširjen šport.
V zadnjem času vedno več privržencev pridobiva zlasti cestno kolesarjenje, vendar tudi gorsko ostaja zelo priljubljena oblika rekreacije, oblika potovanja in način za spoznavanje bližnje in daljne okolice. Tudi naprej od tam, kjer se konča asfaltirana cestna površina.
Gorsko kolesarjenje, torej kolesarjenje izven urejenih poti, seveda zahteva nekaj vztrajnosti, fizične pripravljenosti (ki si jo seveda lahko pridobivamo prav na kolesu), predvsem pa veselja. Seveda je, dokaj logično, nujni pripomoček za gorsko kolesarjenje gorsko kolo, ki se nekoliko razlikuje od cestnega kolesa, in sicer predvsem po manjšem, širšem okvirju in širših gumah z globokim profilom. Nujna je še ustrezna varnostna oprema, vsaj kakovostna kolesarska čelada. Glede primerne obleke že ni več določenih pravil; splača se kupiti kakovostna kolesarska oblačila, ki naj bodo v hladnejših mesecih večslojna, zelo prav pa (zlasti pri spustih, kjer nam je tudi v toplejših mesecih lahko precej hladno) pride tudi kolesarska vetrovka. Za krajše podvige zadostuje, da s seboj vzamemo vodo, za daljše pa zelo prav pridejo izotonični napitki, saj ob izgubi mineralnih snovi telo ne more vsrkati dovolj tekočine. Ne pozabimo na nekaj prigrizkov, na primer v obliki frutabel ali energijskih ploščic. S seboj velja vzeti tudi manjši komplet za prvo pomoč.
Ko se lotimo gorskega kolesarjenja, je zaradi specifike terena in oddaljenosti od najbližje pomoči koristno, da se seznanimo z osnovami popravljanja kolesa. Tako je dobro, da imamo pri kolesarjenju s seboj vsaj rezervno zračnico (krpanje zna biti precej zamudno, pogosto tudi težavno in neučinkovito), pribor za menjavo gum in tlačilko.
Glede gorskega kolesarjenja ni nepomemben tudi pravni vidik, torej ureditev o tem, kje je vožnja s gorskim kolesom dovoljena. Donedavno je bila skladno z Uredbo o prepovedi vožnje vožnja (tudi s kolesom) v naravnem okolju dejansko prepovedana. Zdaj to področje k sreči ureja (zlasti) leta 2014 spremenjeni Zakon o ohranjanju narave. V skladu z njim in področno zakonodajo je kolesarjenje dovoljeno po gozdnih poteh, utrjenih poteh (če temu ne nasprotujejo lastniki ali upravljavci poti), po nekaterih gozdnih vlakah in planinskih poteh (v obeh primerih le, če je posebej označena) in v okviru javne prireditve.
GORSKOKOLESARSKE POTI
Po vsej Sloveniji so urejene številne kolesarske poti, primerne zlasti za kolesarje z gorskimi kolesi; to je zelo zanimiv, prijeten način za kombiniranje rekreacije z raziskovanjem bližnje in daljne okolice.
Primer urejene kolesarske poti je Loška kolesarska pot, ki je speljana po celotni nekdanji občini Škofja Loka (danes občine Gorenja vas – Poljane, Škofja Loka, Železniki in Žiri). Skupaj je dolga približno 370 kilometrov in razdeljena v 12 etap. Na njej prekolesarimo velik del Polhograjskih dolomitov, Škofjeloškega hribovja, se podamo v Davčo, pod Ratitovec. Za pot seveda obstaja poseben zemljevid, ki ga lahko dobimo v turističnem informacijskem centru (TIC) v Škofji Loki, veliko informacij pa nam ponuja tudi stran www.skofja-loka.si
GREMO NA KOLO!
Gorsko kolesarstvo seveda lahko predstavlja tudi prijetno obliko druženja – krasno se je s prijatelji domeniti za skupen kolesarski potep, na koncu pa se ustaviti in malo pomodrovati v kakšnem višje ležečem gostinskem obratu. Ravno zato se sorodne duše povezujejo tudi v kolesarska društva, ki organizirajo skupne izlete, tudi na daljše razdalje in v tujini. V Sloveniji tako deluje okrog 25 kolesarskih klubov, specializiranih za gorsko kolesarjenje.
Veliko nadaljnjih informacij o samem gorskem kolesarjenju je seveda na voljo tudi na spletu, denimo na strani www.mtbslovenia.net, kjer je mogoče prebrati vse od nasvetov za nakup kolesa do pregleda nekaterih kolesarskih tur in kolesarskih vodnikov. Najbolje je vendarle, da od zbiranja informacij čim prej preidemo k dejanjem, torej gremo na kolo!
Blaž Božnar
