Dragi Kobe,
med pisanjem te zahvale gledam posnetke iz tvoje magične kariere in ne morem nič, da se mi v grlu ne nabira en ogromen cmok in solze v očeh. Kot si se ti zahvaljeval navijačem in košarki, se ti bom s tem zapisom zahvalil jaz.
Ravno danes sem gledal tvoje intervjuje in par highlightsov, ker je bil pomemben dan za košarko. Na lestvici te je prehitel LeBron in bil sem vesel, ker si se mu poklonil z lepim zapisom na svojem profilu. Eden zadnjih smsov s prijateljem danes se glasi: »..ampak Kobeja zdej, ko ne igra več, cenim veliko bolj, kot sem ga cenil ko je igral. Škoda.«
Misli mi tečejo od enega spomina do drugega, ki me veže na tvojo kariero. 81 točk proti Torontu in večkratni ogled posnetkov te tekme. Izvedena prosta meta po poškodbi ahilove tetive. Odigrana tekma z zlomljenim prstom. Video, ko na tekmi Los Angelesa daješ svoji hčerki napotke o igranju košarke. Zadnja tekma, ko si jo igral proti mojemu klubu. Animirani film Dear Basketball, ki mi je kot velikemu oboževalcu filma čudovita in je narejena po tvojem pismu košarki. Spomnim se Mamba mentalitete in mete s pol razdalje, ki si jih zadeval. Pokrivali so te trije igralci in nekako si tudi to zadel in nas spravljal ob živce, a naslednji trenutek smo se nasmejali in uživali v teh trenutkih.
Z naslednjimi besedami lahko na kratko opišem čisto vsakega otroka, ki je kadarkoli igral košarko. Zmečkali smo papir in odštevali sekunde do konca napada. Obrnili smo se vrgli in zakričali: »Kobe!« Za tisti trenutek smo bili Kobe s številko 24 na hrbtu in dvigovali pokal, ki smo si ga priborili v zadnji sekundi. Vsak otrok je bil tistih nekaj sekund svojega življenja kot ti. Bili smo zmagovalci. In ravno to si želel storiti s svojimi igrami in košarko. Biti navdih milijonom po svetu in lahko samo rečem, da ti je uspelo. Vpliv, ki si ga imel in ga še boš imel na mlade je nekaj kar je in bo navdihnilo več generacij mladih igralcev. Vsak želi imeti Mamba mentality in imeti svoj kip pred Staples Centrom.
V košarko si se zaljubil in ji dal vse. Telo, um in duha. Kot deček nisi videl konca tunela, videl si le sebe, kako tečeš ven iz njega. In tako si tekel, od začetka do konca na vsaki tekmi, na vsakem igrišču in za vsako izgubljeno žogo. Ker igra je več kot to, igral si za bolečino in trud. Ne ker te je klical izziv, ampak ker te je klicala košarka. Dajal si ji vse, ker se to počne, ko te nekaj dela tako živega, kot je tebe košarka. Z njo si si delil slabo in dobro. Vedela je, kdo je Kobe Bryant, zanjo si bil vedno le tisti mali deček, ki je v koš metal zvite nogavice in ne velikana košarke, kot smo te videli mi. Ljubil si jo in ljubila te je ona. To bo za vedno ena najlepših košarkarskih zgodb, kar jih je bilo.
Morda kdo teh besed ne bo razumel in se mu zdijo smešne, a vsak, ki košarko gleda ve, kako velika izguba je to za nas. Nikoli nisem bil tvoj velik navijač ampak vem, da bom tako kot mnogi danes le stežka zaspal. A močno upam, da bom v nekaj urah spanja videl, kako Kobe vrže iz obrata medtem ko grize svoj dres. Tudi če se bom takrat zbudil bom vedel kaj se je zgodilo. Zadel si.
Za vse čudovite trenutke,
Hvala.
Urednik portala Student.si
