Pri borilnih veščinah oziroma umetnosti bojevanja gre za sistem metod vadbe telesa in duha, katerih namen je učinkovito bojevanje.
Največkrat se uporablja v povezavi z azijskimi borilnimi veščinami, čeprav zajema številne zelo raznolike veščine bojevanja iz vsega sveta. V grobem jih delimo na goloroke, oborožene in mešane.
Goloroke – različni gibi telesnih udov v različnih položajih
Pri golorokih borilnih veščinah se za borbo uporabljajo različni gibi telesnih udov v različnih položajih (stoje, na tleh, v skoku). Gre za udarce z rokami in nogami, premike delov telesa, gibanje z namenom povzročitve bolečine, izpaha, zloma, metanje ali podrtje nasprotnika na tla in udarjanje v posebne točke (domnevno živčne) po človeškem telesu.
Oborožene so povezane z orožjem
Oborožene borilne veščine uporabljajo za borbo različna orožja: strelna (na primer frača, lok, samostrel, pištole, puške različnih oblik), bližinska (ščit, palice, krepela, sekira, različni meči) ali mnogostranska (kamen, noži različnih oblik, kopje).
Nekoč namenjene hitri, učinkoviti borbi
Vendar jih je večina kombinacija golorokih in oboroženih. V preteklosti, ko so vadbo obeh principov razumeli kot učenje več ločenih veščin, je bilo mešanih veščin malo.
Borilne veščine so v preteklosti služile predvsem učinkoviti, hitri borbi, ki se je končala s smrtjo ali poškodbami. Neposredni načini borbe še vedno obstajajo, predvsem zaradi različnih vojaških potreb.
Danes poznamo zelo raznolike borilne veščine
Številne imajo skupne poteze in principe. Sicer pa borilne veščine spremljajo človeštvo po vsem svetu že vse od prazgodovine. Spopadi med ljudmi so z namenom hitre, učinkovite obrambe privedli do izoblikovanja urejenih kompleksnih sistemov. Od sprva namensko izurjenih vojščakov so se razširili tudi med navadno prebivalstvo, predvsem za samoobrambo in telovadbo.
Mnogo sistemov je vključilo tudi vadbo osebnosti in duha (verska izobrazba, družboslovje, dihalno-meditacijske vaje), z namenom učinkovitejšega delovanja pa tudi znanja z medicinskega področja (masaže, akupunktura, zdravilstvo in zeliščarstvo). Vadba borilnih veščin je zaradi zapletenosti in raznovrstnosti lahko trajala več let, postala pa je lahko način življenja.
