‘Znam za jedan grad, gde si večno mlad’ med drugim poje znana predstavnica srbske turbo folk glasbe Svetlana Ražnatović – Ceca v svoji popularni pesmi ‘Beograd’ – in res je Beograd že vrsto let med mladimi znan kot prestolnica izborne zabave.
V Beograd se je najbolje odpraviti z javnim prevozom – vlakom ali avtobusom. Po novem za potovanje v Srbijo zadostuje osebna izkaznica. Ker se Beograd želi uveljaviti kot priljubljena turistična točka za mlade, je v njem veliko mladinskih hostlov in, če si vzamemo nekaj časa za pregled ponudbe, lahko za ugodno ceno najdemo dober in udoben hostel, ki ima vse lastnosti, ki se od njega pričakujejo, včasih pa tudi kakšno več. Denarna valuta v Srbiji je srbski dinar – denar si sicer obiskovalci brez problema lahko zamenjajo kar v Srbiji, saj tam menjalnic, predvsem zaradi stalno prisotne menjave z evrom, kar mrgoli. Kar se tiče višine cen, Beograd v nasprotju s preostalo Srbijo večinoma ne zaostaja kaj dosti za našimi (tudi v lokalih ne) razen izjem (ena izmed najbolj očitnih so cigarete, ki so občutno cenejše). Mesto naj bi bilo po njihovih zagotovilih relativno varno, vendar kak previdnostni ukrep ni odveč.
Geografsko je Beograd mesto ob ustju Save in velike Donave, kjer se hriboviti Balkan dotika rodovitne Panonske nižine, hkrati pa je tudi metropola včasih zelo krute zgodovinske usode; danes je glavno mesto Srbije, njeno središče v vseh pomenih.
Beograjčani se radi pohvalijo, da so zelo gostoljubni do tujcev – o njih se namreč govori, da tujce radi povabijo na dom, kjer novo prijateljstvo zalijejo s slivovim žganjem, slivovico; to je vrsta dobro znane rakije, katere domača ‘verzija’ lahko doseže med 50 % in 60 % vsebnosti alkohola.
Beograd se je svetu odprl zlasti po letu 2000, ko je po pravi ljudski vstaji padel Miloševićev režim – ogromno denarja so po, kot pravijo, svojem novem rojstvu, vložili v infrastrukturo; obnovili so javni prevoz, zgradili veliko mednarodno letališče in zgodovinske znamenitosti.
Srbska prestolnica leži na okopu meja med V in Z (rimski limes), postavljenim pred 2 tisočletjema, zato se danes nekateri Srbi počutijo kot nekakšni posredniki, gradniki zgodovinskih povezav med vzhodom in zahodom. Ime Beograd je bilo prvič omenjeno leta 878, pomeni pa seveda ‘belo mesto’; sezidano je bilo na kamnu, ki se je dvigal nad vodno gladino.
Ker danes živi v Srbiji več kot 90 % pravoslavcev, večinoma zelo vernih, je danes nepredstavljivo dejstvo, da je bil v 16. stoletju Beograd kulturno središče muslimanov na tem območju – v mestu naj bi bila konec 16. stoletja večina izmed 100.000 prebivalcev muslimanov, za njihove obrede in druge religiozne aktivnosti pa je bilo postavljenih kar 270 džamij!
Leta 1867 so mesto od Turkov prevzeli Srbi; simbolično se je to zgodilo z vročitvijo mestnih ključev knezu Mihailu (Obrenoviću) na Kalemegdanu. Sledile so balkanske in svetovne vojne, ki so tu terjale neznansko število žrtev in se močno vtisnile v kolektivno zavest naroda – celo najbolj znane komedije, kot sta npr. Kdo neki tam poje in Podzemlje, so obarvane z vojno tematiko.
Vsa ta vojna zgodovina je povzročila, da tu starih stavb skorajda ni – še najbolj je ohranjeno staro jedro Beograjske trdnjave; to trdnjavo so gradili stoletja in skoraj vsi osvajalci so na njej pustili svojo, avtentično sled.
Kaj si torej v mestu ogledati? Kljub temu, da je Beograd zelo veliko mesto – ima okrog 1.500.000 prebivalcev – si ga je mogoče relativno hitro ogledati.
Največja beograjska znamenitost je Kalemegdan – to je najlepši in največji beograjski park, v njem pa dominira Beograjska trdnjava. Kalemegdan je prostor okrog trdnjave, ki je bil v park spremenjen v 80. letih 19. stoletja. Ploščad je bila v času, ko je bila trdnjava glavno vojaško oporišče Beograda, namenjena opazovanju sovražnikov in čakanju na spopad. Ime izvira iz turških besed ‘kale’ – polje – in ‘megdan’ – boj. V Kalemegdanu je zelo zanimiv vojaški muzej (ogled je obvezen za vse, ki jih zanima vojaška zgodovina; pred muzejem je velika zbirka topov, tankov in podobnega). Poleg tega tam domuje tudi živalski vrt, več športnih igrišč, gostinskih objektov in še kaj.
Seveda se ob vseh teh ogledih ne spodobi biti lačen – beograjska modrost pravi, da ni večjega veselja, kot poln želodec. Srbska hrana je zaradi različnih zgodovinskih vplivov mešanica stare kmečke hrane, turške tradicije in srednjeevropske kuhinje; narodni specialiteti sta odojek in jagnjetina v najrazličnejših oblikah. Priljubljene so fižolove (prebranac), pa tudi ribje jedi (ribja čorba; pikantna in krepka), predjedi, t. i. meze (npr. kmečki sir, smetanov sir, prekajena šunka) – seveda ob tem ne sme manjkati aperitiv – ‘rakija’. Srbi so posebej ponosni na svoje specialitete z žara, ki so tudi nam dobro znane.
Skratka – ko si zaželite dobre, konkretne balkanske hrane in pijače, zabave do jutranjih ur ob ‘domači’ glasbi in morda ogled kakšne znamenitosti, vas naša nekdanja prestolnica vljudno vabi!
Blaž Božnar
