Ljubezen velja za čudovito in precej univerzalno čustvo. Znanstveniki pa so razumevanje človeškega čustvovanja in ljubljenja prikazali še bolj podrobno. Če vemo, da se bomo srečali z nekom, ki nam veliko pomeni, se v možganih sproži prava poplava serotonina in dopamina, ki nas spodbudi, da premagamo vse ovire, da pridemo do njih. Če pa vemo, da se moramo dobiti s sodelavcem na službeni večerji, ta poplava izgleda bolj kot nekakšen curek.
Biološki podpis možganov in vpliv ljubezni
»Kar smo v bistvu našli, je biološki podpis želje, ki nam pomaga razložiti, zakaj želimo biti z nekaterimi ljudmi bolj kot z drugimi ljudmi,« je povedala avtorica študije Zoe Donaldson, izredna profesorica vedenjske nevroznanosti na CU Boulder.
Študija, objavljena 12. januarja v reviji Current Biology, se osredotoča na prerijske voluharice, za katere je značilno, da spadajo med tiste vrste sesalcev, ki imajo zgolj enega partnerja. Tako kot ljudje se tudi ti glodavci običajno parijo precej dolgo časa, si nato delijo dom, skupaj vzgajajo potomce in ob izgubi partnerja doživijo nekaj podobnega žalosti.
Dobili smo odgovor na dve vprašanji
Študija odgovarja na dve pomembni vprašanji. Najprej, kaj se dogaja v možganih, da lahko tvorimo dolgotrajne intimne odnose in kako prebolevamo pretrganje teh vezi. V študiji je ugotovila, da je ključni nevrotransmitor za razumevanje obeh dogodkov dopamin.
»Naš celoten družbeni svet je v bistvu opredeljen z različnimi stopnjami selektivne želje po interakciji z različnimi ljudmi, pa naj gre za vašega romantičnega partnerja ali vaše tesne prijatelje,« je razložila Donaldson. »Ta raziskava kaže, da nekateri ljudje pustijo edinstven kemični pečat na naših možganih, ki nas žene, da ohranimo te vezi skozi čas.«
Igra žarečih nevronov
Za študijo so Donaldson in njeni sodelavci uporabili najsodobnejšo tehnologijo za slikanje nevronov, da bi v realnem času izmerili, kaj se dogaja v možganih, ko voluhar poskuša priti do svojega partnerja. Po enem scenariju je morala voluhar pritisniti na ročico, da bi odprla vrata v sobo, kjer je bila njegova partnerica. V drugem je moral za to ponovno srečanje preplezati ograjo.
Vsakič, ko senzor zazna izbruh dopamina, »zasveti kot žareča palica,« je pojasnila Anne Pierce, ki je sodelovala pri študiji. Ko so voluharji potisnili ročico ali splezali čez zid, da bi videli svojega življenjskega sopotnika, je vlakno »zasvetilo«. In zabava se je nadaljevala, ko sta se stiskala in ovohavala drug drugega.
Če pa je bila na drugi strani naključna voluharica je »žareča palica« zatemnila.
»To nakazuje, da ni samo dopamin resnično pomemben za motivacijo, da poiščemo svojega partnerja, ampak da dejansko teče več dopamina skozi naš center za nagrajevanje, ko smo s partnerjem, kot ko smo z neznancem,« je dejala Pierce.
Upanje za zlomljene
V drugem poskusu je bil par voluharjev ločen štiri tedne – celo večnost v življenju glodavca – in dovolj dolgo, da so voluharji v naravi našli drugega partnerja.
Ko se je par ponovno združil, sta se spominjala drug drugega, vendar je njun značilni val dopamina skoraj izginil. V bistvu je ta prstni odtis želje izginil. Kar zadeva njihove možgane, se njihov nekdanji partner ni razlikoval od nobene druge voluharice.
“Na to mislimo kot na nekakšno ponastavitev v možganih, ki omogoča živali, da zdaj nadaljuje in potencialno oblikuje novo vez,” je razložila Donaldson.
To kaže na možnost, za vse tiste, ki so doživeli boleč razhod ali izgubili zakonca, da bodo lahko našli novo ljubezen. Možgani imajo namreč vgrajen mehanizem, ki nas ščiti pred neuslišano ljubeznijo ali izgubami. To odkritje lahko vodi v razvoj terapij, ki bi se posebej osredotočale na ljudi, ki so se znašli v hudi stiski ob izgubi partnerja.
Novinar
