Če iščeš ljubezensko rimo, ki bi jo na hitro nakracal k darilu, jo najdeš v nadaljevanju. Nekateri poplavo srčkov in rožnate ter splošni poudarek na ljubezni preprosto obožujejo, za druge je valentinovo uvoženi kapitalistični nesmisel, ki je tako vseprisoten, da se mu res težko ognemo. Na katerikoli strani si: ljubezen se tiče vseh. Naslednji stihi pridejo prav kot posvetilo, v voščilnici ali služijo zgolj temu, da te spomnijo na ljubljenega ali ljubljeno. Uporabijo jih lahko tudi tisti, ki črtijo valentinovo: 12. marca Slovenci praznujemo gregorjevo, ko se ptički ženijo.
1Janez Menart – Poletni večer
Kako si lepa, ko lase po
naslanjaču razpustiš in se
s priprtimi očmi na pol
opazno nasmejiš;
ko roka, gola do lakti,
pri tleh za svojo senco niha,
ko v dekolteju se zoži
iti spet razpre telo, ko diha;
ko val luči skoz okno sije, da
v pesku listje trepeta, ko
veter mehko v šipe lije in se
z zavesami igra …
kako si lepa, ko želim, da bi
sanjarila o meni, in da bi
kdaj lahko dejal: to pesem
sem napisal ženi.
2Feri Lainšček: Vedno prvi
Vedno si prvi prišel mi naproti,
ko pot je zavila v neznano,
moja je senca postala lisičja
in noč je ležala nad mano.
Vedno si prvi prinesel mi sonce
in jutro z okusom poljuba,
kaplja je topla drsela med nama
in zvesta bila je obljuba.
Vedno si prvi zaslutil nevihto
in tisti moj strah za metulje,
tvoja je misel drsela po robu,
kjer z mano nihče ne potuje.
Vedno si prvi dotaknil se kože
in mravlje so šle po tej poti,
našla sva najino drugo obalo,
še zmeraj ji greva naproti.
Med nama je nekaj, kar ni le beseda,
iz take snovi je kot sanje,
med nama so časi, ko skupaj molčiva
in tiho verjameva vanje.
3William Shakespeare – Sonet št. 25
Naj tisti, ki zre srečna zvezda nanje,
se bahajo z naslovi in častmi,
a jaz, ki nimam jih in ni mi zanje,
uživam v tem, kar res se sreča zdi.
Dvorjani kot cvet mesečka cvetijo
le dokler boža sonca jih oko,
a jalov je ta blišč, ki v njem bleščijo:
le mrk pogled — in že v vsej slavi umro.
Bojevnik z vencem slavnih zmag krog glave,
ki sam le enkrat doživi poraz,
za zmerom črtan je iz knjige slave
in vse, za kar je živel, zbriše čas.
Jaz srečnež pa uživam srečo trajno,
saj ljubljen sem in ljubim neomajno.
4Mila Kačič – Vprašanja
Zakaj tako me vsakokrat omamiš,
da več ne vem, kod moja cesta pelje?
Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,
da njih polet preveč visok in smel je?
Ne čutiš mar, da v vročem si drhtenju
krvi in duše, da mi tvoj objem
ne da se ustavljati želja hotenju
in v mislih tisočkrat se ti dajem?
Poznaš me že do sleherne skrivnosti.
Ljubiti bolj ne moreš me, to vem.
A le ne smej tej moji se norosti:
Ob tvoji senci vsaj naj tiho grem.
5Tone Pavček – Ljubezenska uspavanka
Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde in poljubi.
Tiho, komaj, komaj slišno
v srcu kliče: Ljubi, ljubi!
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljoni spomini.
Ljubi rože, čudne rože,
ki nikoli ne cvetijo,
to so duše, ki življenje
brez ljubezni preživijo.
Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde pritajene . . .
Ljubi, ljubi noč in zvezde
in še malo malo mene,
ki slonim ta hip nad tabo,
se lepoti tvoji čudiim
in ponavljam komaj slišno
staro pesem: Ljubim, ljubim.
6France Prešeren – Strunam
Strune! milo se glasite,
milo, pesmica! žaluj;
sŕca bolečine skrite
trdosrčni oznanjuj:
kak bledí mi moje lice,
kak umira luč oči,
kak tekó iz njih solzice,
ki ljubezen jih rodi;
od željá kako zdihuje,
po nji hrepeni srce,
kak mu je veselje tuje,
kak od sreče nič ne ve;
kak s seboj me vedno vleče,
koder hodi, njen obraz,
kak obličje nje cveteče
v srcu nosim vsaki čas;
in kak vé, ki bi nje hvalo
rade pele zanapréj,
ak se ne usmili kmalo,
mór’te utíhnit vekoméj!
Té in take vé nosíte
tožbe, strune! tje do nje;
ako mór’te, omečíte
neusmiljeno srcé.
Novinar
