Za doseganje dobrega počutja je na ‘trgu’ seveda kar nekaj možnih poti. Medtem ko so nekatere na seznamu prepovedanih substanc, so druge prav tako učinkovite in še zdrave povrhu.
Mednje zanesljivo lahko uvrstimo šport, družabno in ljubezensko življenje, doseganje ekstaze ob prijetni glasbi, uživanje v topli kopeli, pogovor s papigo ali z drugimi domačimi ljubljenčki, sprehode v naravo in podobno. Obstaja pa tudi tehnika, ki nam je dejansko vedno na voljo, a se tega večinoma ne zavedamo, hkrati pa večinoma tudi ne poznamo njenih pozitivnih učinkov.
Ta skrivnost se imenuje uzaveščanje (angleško: mindfulness) in pomeni zavedajočo se prisotnost v sedanjem trenutku in sprejemanje situacije takšne, kakršna je. Zadeva nikakor ni nova, budistični menihi se namreč že tisočletja zavedajo njenih pozitivnih učinkov; uzaveščanje kot tako je tudi sestavni del prakse zen budizma.
Na zahodu smo se tega zavedli šele pred kratkim. Znanstveno priznanje je uzaveščanje doživelo predvsem prek povezave s kognitivno terapijo, ki sicer velja za eno najbolj učinkovitih psihoterapevtskih metod sploh. Kognitivna terapija – v grobem – temelji na predpostavki, da misli, ki jih mislimo, povzročajo določene občutke, in da je rešitev večine psiholoških težav dejansko v spremembi načina razmišljanja. To je seveda res, vendar je utemeljen očitek kognitivni terapiji, da je večinoma zelo racionalno usmerjena, kar je včasih (in za nekatere) v redu, za nekatere pa tudi ne. Korak k še večji učinkovitosti kognitivne terapije je njen tretji val, povezava z vzhodnim modelom uzaveščanja. Rezultat te povezave je poseben koncept, ki so ga razvili štirje strokovnjaki, in sicer Mark Williams, John Teasdale, Zindel Segal in Jon Kabat-Zinn, in se imenuje ‘Na čuječnosti temelječa kognitivna terapija’ (Mindfulness based cognitive therapy).
Na pomembnost bivanja v sedanjosti opozarjajo tudi praktično vsi guruji osebne rasti. Zelo poznan je Eckart Tolle, ki je izdal knjigo s pomenljivim naslovom ‘Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek’. V knjigi nazorno in s praktičnimi primeri poudarja pomembnost bivanja v sedanjosti.
Zakaj uzaveščenost?
Nekaj razmisleka je potrebnega, da dojamemo dejstvo, da nam sedanjost, torej prav sedanji trenutek, ne povzroča bolečine kot tak, ampak nam to povzroča naše miselno bivanje v preteklosti ali naš strah pred prihodnostjo. Pogosto tudi sanjarimo, kako lepo bo nekoč, ko se bo zgodilo nekaj lepega. Takrat, ko se to zgodi, si v mislih že slikamo predstave, kako bo lepo nekoč naslednjič. Premalokrat pa v polnosti uživamo v sedanjem trenutku! Uzaveščenost nam tu pomaga do boljšega stika s sedanjostjo in zavedanja tega trenutka.
Kako do uzaveščenosti?
Do večje uzaveščenosti nam pomagajo različne vaje. Ena izmed njih je seveda meditacija, predvsem taka, ki temelji na občutenju celotnega telesa; pri njej zaznavamo občutke, take kot so, in ne razmišljamo o njih. ‘Začutiti’ je potrebno občutek v telesu, tak kakršen je, ga ne ocenjevati kot dobrega in slabega, ampak ga le začutiti.
Sčasoma večjo uzaveščenost, zavedanje tega, kar počnemo, uvajamo v vsakdanje življenje. Tako je lahko že uživanje hrane veliko bolj prijetno. Velikokrat se namreč zgodi, da niti ne vemo, kakšen okus ima hrana, je ne okušamo, ampak se le prehranjujemo; uzaveščenost torej pomaga do večjih užitkov pri enaki življenjski aktivnosti.
Za nadaljnje raziskovanje so sem ter tja na voljo izobraževanja (prireja ga npr. IPSA), je pa tudi kar nekaj literature dostopne na internetu kot tudi po knjigah v tujih jezikih. V slovenščini na žalost kaj veliko literature na to temo (še) ni. Seveda je to lahko dober izziv, da združite koristno s koristnim (seveda pa tudi prijetnim) in se učite uzaveščenosti prek branja tuje literature.
Blaž Božnar
