Vse skupaj se je začelo tako … V zadnjih nekaj letih, ko smo spili že nekaj rund, je občasno debata nanesla tudi na tetoviranje.
Zmeraj smo bili vsi pametni, da se bomo tetovirali, jaz še najbolj. Seveda ni bilo nikoli nič iz tega. Letos spomladi pa me je prijateljica postavila pred dejstvo; za rojstni dan mi je namreč kupila bon za tetoviranje, ki mi je omogočal izdelavo skice oz. je znesek pokril avans, ki bi ga moral sicer plačati. Super, zdaj gre pa zares.
Čez poletje sem zadevo pustil na miru, saj ni pametno čisto svežega tatuja izpostavljati slani vodi in soncu, hkrati pa je bil to tudi dober izgovor za zavlačevanje. Nisem namreč še premislil, kje in kaj hočem imeti.
Jeseni sem se začel ukvarjati z idejo, da bi moral bon izkoristiti, sicer bo propadel
Najprej sem moral določiti, kje se hočem tetovirati. Želel sem, da je tatu viden, a ker delam v poslovnem svetu, mogoče ni najbolj pametno, da je preveč viden. Torej mora biti skrit vsaj pod srajco. Po nekaj diskusije sam s sabo sem se odločil, da bo verjetno kar na rami – najbolj klasično mesto (nisem rekel, da sem izviren).
Zdaj pa večje vprašanje – kaj?
Hotel sem si tetovirati nekaj takega, kar bo imelo neko simboliko, a bolj ko sem razmišljal in kompliciral, manj sem vedel. Na koncu sem se odločil za napis: Rock’n’Roll. Zadeva se mi dobro sliši, je nekoliko uporniška; predvsem pa sem se odločil zato, ker mi je všeč pesem Hey Hey, My My od Neilla Younga. Gre za staro zadevo in v refrenu pravi: »Hey hey, my my, Rock and Roll can never die. There’s more to the picture, than meets the eye.« Oz. v drugi verziji besedila poje tudi: My my, hey hey, Rock and Roll is here to stay. It’s better to burn out, than to fade away.« Filozofija za besedilom mi je všeč; seveda čisto moje mnenje.
Preden sem se šel tetovirat, sem od veliko ljudi slišal: »Ja, kako boš pa izgledal, ko boš 70 ali 80? Ti bo vse dol viselo.«
Pošteno povedano, nobeden od nas ne bo pri 80-ih dobro zgledal, s tatujem ali brez; kakšnega mogoče sploh ne bo več med nami. Tako je to za moje pojme precej beden izgovor.
V začetku oktobra sem le šel v studio in Mato (moj tatu mojster; www.tattoo-mato.com) mi je razložil celoten postopek, odgovoril na vsa moja (bedna) vprašanja, seveda tudi na najbolj pogosto, “A boli?”, in bil nasploh zelo profesionalen glede celotne zadeve. Kapo dol; same pohvale. Določila sva datum in nekaj tednov pozneje sem bil pri njem. Prej mi je povedal še za neko spletno stran, kjer imaš res ogromno fontov (preko 1000), in naj si na njej izberem, kako hočem, da bo izgledalo. Z malo pomoči slikarja in Worda sem si nato tudi svoj tatu že doma skiciral.
Nato je prišel veliki dan
Ne bom lagal; prvih pet minut je bolelo, da me je malokrat v življenju kaj tako bolelo. No, mogoče sem samo jaz taka reva, ko pride do praga bolečine. Po petih minutah dela pa se nekako navadiš, še zmeraj boli, a potem ko se malo zamotiš s kakšno debato, kar nekako pozabiš na vse skupaj. Po eni uri dela sva končala. Zdaj pa še najbolj mučen del za moje pojme, tatu moraš v prvih 24 urah dvakrat izprati in ga prekriti s folijo, nato pa približno štirikrat na dan mazati z Bepanthenom (gre za mazilo, ki pomaga kožo zaceliti nazaj). To delaš cca 14 dni (seveda me ne držite za besedo, da sem si navodila prav zapomnil). Na rami to ni bilo hudo, problem je, če imaš tetoviran npr. cel hrbet. V tem primeru mora biti zadeva naporna.
Mogoče se bo še kdo vprašal, koliko stane zadeva. Povedal bom le toliko, da če ste mislili, da je to nekaj evrov, ste se zmotili. Je kar nekaj več, a vedeti moramo, da se tetoviramo pri mojstru, ki ima zadevo uradno prijavljeno, studio sterilen, sam mojster pa izpolnjuje vse tehnične in zdravstvene pogoje za tetoviranje. Skratka, veš, da te tetovira profesionalec.
Vsem, ki vas zadeva zanima, priporočam, tisti, ki pa že v osnovi niste navdušeni nad idejo, vas pa nočem prepričati. Če si za konec izposodim še izrek, ki sem ga prebral v tatu studiu: »Short is the pain, long is the pride!«
Mitja Urbanček
