Ni ga med nami, ki še ne bi kdaj hlinil bolezni, da mu ne bi bilo treba v šolo/službo/na fancy prireditev. Medtem ko je relativno ajnfoh preslepiti laično babico, učitelja ali šefa, pa smo včasih vendarle primorani obiskati zdravnika za pridobitev opravičila ali spričevala. In tam se reči rade zapletejo. Poglejmo si nekaj načinov, kako doktor hitro spozna, da simuliramo.
- Zavračanje zdravil in napotnic, ki bi sicer lahko pripomogle k odpravi hlinjene bolezni. Ob bok temu pa raje vehementne izjave tipa: ‘saj bo, samo odspat moram malo’ ali ‘mejčken čajčka pa sirupa. Vi samo podpiš’te pildek, dohtar’. Ta dohtar ni po župci priplaval, prijatelj.
- Pretiravanje v smislu izkašljavanja pljuč, goseničnega zvijanja in teatralnega tarnanja, ki se ga ne bi sramovalo nobeno amatersko gladališko društvo. Načeloma smo ljudje znani po tem, da raje stisnemo zobe in se napravimo močnejše in korajžnejše pred svetom, dočim je v slučaju simulantov prisoten prav obraten trend.
- Bolezen je pravzaprav zelo lahko odigrati, ko se na internetu poučimo o simptomih, sploh onih klasičnih tipa glavobol, prebavne težave in bolečine v poljubnem delu telesa. Vendarle pa naše telo ni zmožno (ali noče, baraba!) lažirati svoje adamneze. Laboratorijski pregled simulanta hitro postavi na laž.
- Hlinjenje bolezni posebno v času dopustov in podaljšanih vikendov. Medicinci se vse prej kot praskajo po glavah ob fascinantnem pojavu navala hord smrkajočih in tarnajočih ubožcev v teh strateških terminih.
Ko simulant enkrat uspe preslepiti zdravnika, se bo metode posluževal vse pogosteje, enako kakor zločincu uspešen rop služi kot spodbuda za nadaljnje lumparije. A ko se v kartoteki enkrat pojavi vzorec nenehnega obolevanja, bodo miškolance hitro pri koncu, dohtar pa bo ocenjeval stanje z mnogo bolj strogim očesom. Kdo ve – morda boš pa nekoč boln(a), pa ti tip ne bo verjel, kot v oni zgodbi z dečkom, ki je vpil ‘volk!’.
