V prispevku smo pripravili nekaj najbolj norih dejstev o hrani. Gre za znanstvena dejstva, kar pomeni, da tu ni dvomov o resničnosti le teh. Kaj vse nam je tokrat pripravil svet hrane?
Buča spada med sadje
Tako kot tudi številne druge vrste »zelenjave«. Verjetno si že slišal, da naj bi bili paradižniki v resnici sadje, ne zelenjava, a morda nisi vedel, da enako velja tudi za buče, bučke, jajčevce, avokado in sladkorni grah. V botaničnem smislu so namreč razlike med sadjem in zelenjavo anatomske. Sadje so po definiciji zreli jajčniki rastline. To je del rastline, kjer nastanejo in se oplodijo jajčeca, ki se nato razvijejo v semena. Če torej tvoja »zelenjava« vsebuje vsaj eno seme, gre v resnici za sadje. In buča nedvomno vsebuje več kot le eno seme!
Sadje s svetlimi pegicami je najslajše
Ko boš naslednjič na tržnici ali v trgovini na lovu za najbolj svežim sočnim sadjem, vzemi sadeže s svetlimi pegicami. Pri sadju, kot so datlji in nektarine, so to območja z višjo koncentracijo sladkorja. Ko proces proizvodnje pigmenta še ni končan, je v celicah namreč presežek sladkorja in ogljikovih hidratov. Avtorji raziskave, ki je bila objavljena v Evropski reviji hortikulturnih znanosti, sklepajo, da se svetlejše pege pojavijo na območjih, kjer se sadež veliko »poti«. Sadež namreč vsebuje sladkor in vodo, a pri transpiraciji izgubi nekaj vode. Preostali sladkor je zato toliko bolj koncentriran.
Sendviči z gobami so enota radioaktivnosti
Enota izvira iz jedrske nesreče v Černobilu leta 1986, ko so radioaktivne padavine zajele dobršen del Švedske, vključno z užitnimi gobami, ki so rasle na tem območju. Radioaktivne zvrsti še danes vplivajo na živalstvo in rastlinstvo. V eni izmed raziskav so mladi znanstveniki nabrali gobe, da bi izmerili njihovo radioaktivnost. Da so lažje primerjali rezultate, so razvili tako imenovan indeks sendvičev z gobami. V krajih z več padavinami so bile izmerjene vrednosti običajno višje. A le dva vzorca sta bila bolj radioaktivna od meje za dovoljeno prodajo gob, ki jo določa švedska vlada.
Foto: Engin_Akyurt iz Pixabay
Paradižniki ne sodijo v hladilnik
Znanost pravi, da hranjenje paradižnika v hladilniku preprečuje sproščanje številnih ključnih spojin, ki pri paradižniku poskrbijo za značilno aromo. Brez njih so paradižniki precej manj okusni, saj je sta pri okušanju enako pomembni obe čutili: za okus in za vonj. Paradižnik omenjenih spojin ne sprošča zgolj med zorenjem, ampak se njihova proizvodnja nadaljuje tudi, ko so paradižniki že povsem zreli. Edina rešitev za okusne paradižnike je torej, da jih poješ še sveže.
Kokošja juha je zdravilo
Če ti je mama ob slabšem počutju skuhala kokošjo juho, je le upoštevala znanstvena dejstva😊. V raziskavi so namreč udeleženci dobili vročo vodo ali pa kokošjo juho. Raziskovalci so nato merili, kako hitro se udeležencem premika sluz v nosu. Pri tem so v nos posameznika vstavili palčko s kamero. Ugotovili so, da vroče tekočine pomagajo razrahljati sluz, kar olajša dihanje. To seveda ni bilo nobeno presenečenje. A raziskovalci sklepajo, da ena izmed spojin v kokošji juhi, ki kot aroma potuje do nosu, dodatno pomaga pri pomikanju sluzi.
Zaradi soljenja vode testenine ne bodo prej kuhane
Prepričanje, da se testenine prej skuhajo, če pred vrenjem posoliš vodo, je hkrati resnično a napačno. Drži, da dodatek topljenca (soli) v topilo (vodo) lahko spremeni lastnosti te vode, kot so temperatura zmrzišča in vrelišča. Dodatek soli tako dejansko zviša vrelišče vode, kar bi v teoriji pomenilo krajši čas kuhanja testenin. A za opazen učinek bi bile potrebne gromozanske količine soli. Z dodatkom količine soli, ki je navedena na embalaži testenin, lahko zvišaš vrelišče za le 0,5°C. Vpliv na čas kuhanja testenin je torej zanemarljivo majhen. Ali to pomeni, da za kuhanje testenin ne potrebuješ soli? Nikakor! Čeprav sol ne skrajša časa kuhanja, poskrbi za boljši okus.
Novinar
