Sočen italijanski ploščati kruh, ki ga radi okrasimo z zelenjavo, je zelo star recept. Raziskovalci Univerze v Barceloni in Univerze La Sapienza v Rimu odkrivajo kompleksno kulinarično tradicijo kmetijskih skupnosti na območju rodovitnega polmeseca (Bližnji vzhod) med leti 7000 in 5000 pr. n. št. Že pripadniki teh skupnosti so pekli velike hlebce kruha in »fokače« z različnimi dodatki.
Do odkritja z analizo posode
V neolitiku (mlajša kamena doba) je bila razširjena uporaba kreamike. Ljudje na Bližnjem vzhodu so svojevrstne fokače pekli v velikih ovalnih posodah z nizkim robom. Od običajnih pladnjev so se razlikovale po notranji površini, zaznamovani z grobimi in enakomernimi zarezami. Eksperimenti arheologov so pokazali, da bi lahko na teh pladnjih pekli velike hlebce iz vode in moke. Pekli naj bi jih v kupolastih pečeh, zareze pa naj bi služile lažjemu odstranjevanju pečenega kruha. Velikost teh približno trikilogramskih hlebcev nakazuje, da so bili namenjeni večji skupini ljudi.
Analiza filofitov (silikatni ostanki rastlin) je pokazala prisotnost žita (pšenice in ječmena) in začimb v posodah. Analiza organskih ostankov je nadalje pokazala, da so bili nekateri pladnji uporabljeni za pripravo hrane z živalsko maščobo. Stanje razgradnje ostankov priča, da so pladnji v vsaj dveh primerih dosegli temperature, skladne s tistimi, ki so bile preverjene za peko testa v kupolastih pečeh.
Novinar
