Si se kdaj vprašal zakaj takšen cirkus glede nabiranja dragocenih tartufov? In zakaj se strokovnjaki bojijo, da bodo nekatere vrste rib zaradi ribolova izumrle? S polji, ribogojnicami in sadovnjaki smo v zgodovini pokrili potrebe po številnih živilih, a nekatere specialitete je še vedno potrebno poiskati, nabrati in uloviti v divjini. Preberi si, za katero gurmansko hrano gre, in zakaj je temu tako.
Neukročena sorodnica ameriške borovnice
V Severni Ameriki so bolj kot nad ameriško borovnico (ki jo brez težav posadiš tudi v domačem vrtu) navdušeni nad njeno divjo sorodnico iz rodov Vaccinium in Gaylussacia (angleško huckleberry). Vsako poletje se množice ljudi odpravijo v gozd v upanju, da bo njihova košarica kmalu polna slastnih »borovnic«. Zaradi velikega navala je danes nabiranje teh borovnic regulirano, kar poskrbi, da sadežev ne zmanjka prehitro. Za gojenje ima rastlina namreč previsoke zahteve. Potrebne so ravno pravšnje razmere prsti s pH med 4,0 in 5,3 ter mešanico peska, mulja in gline za ustrezno drenažo. V naravi rastlino najdemo na višjih nadmorskih višinah, kjer snežna odeja poskrbi za toplotno izolacijo in prepreči, da bi rastlina zmrznila. Podobno toplotno izolacijo je težko replicirati iz drugih materialov. Za rastlino je značilna zelo počasna rast in potrebnih je do 15 let, da iz semena vzgojimo rastlino, ki obrodi plodove.
Foto: Tatiana6 iz Pixabay
Zanimivo je, da je tradicionalnim severnoameriškim kulturam uspevalo gojiti rastlino več stoletij in to brez napredne tehnologije in znanosti, ki ju poznamo danes. Pri tem pa so večinoma le obdelovali in skrbeli za divje rastline v naravi. Danes se znanstveniki trudijo ustvariti »domačo sorto« s križanjem divje rastline in običajne ameriške borovnice. Upajo, da bo rezultat rastlina, ki bo uspevala v bolj raznovrstnih okoljskih pogojih in bo morda pomagala pokriti potrebo po slastnih sadežih.
Nepogrešljiva v sushi-ju, morda kmalu med pogrešanimi
Modroplavuti tun je tako priljubljena riba, da ji zaradi prekomernega ribolova grozi celo izumrtje. Cene na trgu dosegajo visoke vrednosti, saj te ribe najdemo le v divjini. Leta 2019 so eno samo ribo prodali za več kot tri milijone dolarjev. Gojenje v ujetništvu je zaradi kompleksnega življenjskega cikla praktično nemogoče. Posamezna odrasla riba lahko meri v dolžino več kot tri metre in doseže v povprečju 250 kilogramov. So hitre selitvene ribe, kar pomeni, da je njihov naravni teritorij veliko večji od kateregakoli obstoječega akvarija. Za normalen razvoj je potrebno, da preplavajo dolge razdalje. Tudi hranjenje modroplavutega tuna je precej zapleteno, saj gre za plenilce na vrhu prehranjevalne verige. Tako bi bilo že gojenje manjših rib za njihovo prehrano precej potratno.
Žal ni težko gojiti le odraslih rib, saj so izbirčne že njihove ličinke. Raziskava iz leta 1991 je pokazala, da je stopnja preživetja med ličinkami manjša, kadar je njihova gostota poselitve večja. Raziskava je sicer preučevala ličinke v divjini, a z namenom raziskati različne faktorje, ki bi bili pomembni za njihovo gojenje v ujetništvu. Dodaten problem predstavlja neproporcionalno velika glava ličinke glede na preostalo telo. Ta v neidealnih razmerah vode v akvariju povzroči, da ličinke dobesedno potonejo z glavo navzdol in se ob trku z dnom akvarija poškodujejo.
Modroplavuti tun doseže spolno zrelost šele pri osmih letih. Poleg tega imajo ribe v ujetništvu pogosto razmnoževalne motnje. Znanstveniki v Evropski uniji in Združenih državah Amerike težavo poskušajo odpraviti s spreminjanjem ribjih rastnih hormonov, s čimer bi lahko že prej sprožili razmnoževanje.
Lov na gurmanske gobe
Tartufi so specialiteta, ki jo s pomočjo psov in prašičev nabirajo tudi pri nas. Verjetno si že slišal za rekordne cene, ki jih lahko dosegajo posamezni primerki. A kmalu lahko tudi ta specialiteta pristane na robu izumrtja. Ogrožata jih predvsem podnebne spremembe in izsekavanje gozdov. Za razliko od običajnih gob tartufi rastejo pod zemljo in živijo v simbiotskem odnosu z določenimi drevesnimi vrstami. Odnos, pri katerem si z drevesom izmenjujejo hranila in pozitivno vplivajo na rast drug drugega, se imenuje mikoriza. Poseben odnos pa je tudi razlog, da je gojenje tartufov težavno, ter časovno in finančno neugodno. Za vzpostavitev primernega odnosa med drevesom in tartufom je namreč potrebnih več let. Raziskovalcu iz Velike Britanije je uspelo pobrati svoj prvi pridelek skoraj deset let po tem, ko je posadil drevo, s katerim naj bi tartuf vzpostavil simbiotski odnos.
Novinar
