Nikomur ni prijetno iti k zdravniku, še slabše pa je, če moraš h kirurgu. Sama imam v mislih prizore iz serije Talenti v belem, kjer gre vedno kaj narobe in potem to rešujejo. Pa si mislim, joj, upam, da se to tudi meni ne zgodi.
Vsak mora kdaj na operacijo
Iti h kirurgu in imeti manjšo operacijo je lahko zelo strašljivo. Ampak sam strah je večji od dejanske bolečine. Sama sem imela pred tedni manjši poseg in vse skupaj je kirurgu vzelo 5 minut. Res je bilo čudno videti del svoje kože na mizici, ampak ni bilo niti približno tako grozno, kot sem pričakovala.
Prvič, posegi čisto nič ne bolijo. Sestra ti takoj vbrizga injekcijo, ki pač malce zaskeli, ampak potem nič več ne čutiš. Dejansko je prav čudno, da te režejo, ti pa samo ležiš tam in v mislih šteješ ovčke.
Drugič, kirurgi so strokovnjaki. Rane zašijejo hitro in (običajno) se pri tem potrudijo. Zraven se še šalijo, da ti je lažje pri srcu. Povejo ti, kako moraš poskrbeti za rane in kdaj moraš iti k svojemu zdravniku.
Rano moraš negovati
Za šive pa seveda moraš poskrbeti. Osnova je ta, da jih ne močiš. To pomeni, da te čakajo tedni čudnega tuširanja po delih. Če imaš srečo, si lahko sam umiješ lase, če ne, moraš za pomoč poprositi mamo.
Prevezo šivov moraš redno menjati, rano pa čistiti s fiziološko raztopino, dobro je tudi, da jo razkužiš z jodom. V lekarni dobiš tudi posebne trakove, ki rano držijo skupaj, in obliže. Odstranjevanje šivov je tudi neboleče, v najhujšem primeru te malce žgečka.
Moraš pa počivati, če te čaka kak poseg, tudi če greš recimo odstranit znamenje. Rana je rana in mora se zaceliti. Ni pa tak bavbav, kot si verjetno misliš, manjši posegi in operacije so za kirurge mala malica, tvoje telo pa je precej bolj odporno, kot si morda misliš.
Urednica revije Študent
