T.M. (17 let): “Enostavno ne zdržim več … Doma je vse narobe, v šoli mi gre na slabše, sploh ne vidim več smisla, da bi se trudila za dobre ocene … Zdi se mi, da sem popolnoma sama … pa saj tudi sem – v družbi me nikoli niso sprejeli, zato se raje umaknem stran od vsega … Ko me vsaj ne bi bilo … Kot da bi ugasnil luč na stikalu … in potem mirna, prijazna tema … saj nihče ne bi opazil, da sem šla …”
Samomor je dejanje, s katerim oseba z lastno voljo, željo in odločitvijo zavestno, namerno ter načrtovano konča svoje življenje. V Sloveniji si vsako leto vzame življenje približno 20 mladostnikov (med njimi je štirikrat več fantov), kar nas po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije uvršča med deset najbolj ogroženih držav. Stopnja samomora pri mladostnikih v zadnjih letih narašča.
K.B. (16 let): “Ali si lahko kdaj večji gospodar svojega življenja kot takrat, ko lahko sam odločiš, kdaj in kako ga boš končal?! Fenomenalen način, da zapustiš ta dolgočasen svet! Jaz bi odšel v “velikem slogu” … kdo me sploh lahko ustavi?!”
Kaj mladostnika motivira, prisili v samomor? Kje je vzrok takšnemu odporu do življenja, občutku brezizhodnosti, avtoagresivnosti? Kje so pri takem človeku “mladostniški polet”, pričakovanja, optimizem glede prihodnosti, sprememb, ki jih prinaša? Je trenutna (adolescenčna) kriza močnejša od volje do življenja? …
Jasnega odgovora ni. Na splošno je težko govoriti o vzrokih, ki pripeljejo adolescente do samomorilnega vedenja. Obstaja več do sedaj znanih dejavnikov, ki v medsebojni interakciji povečajo možnost samomorilne ogroženosti. Večina teh dejavnikov je enaka tistim, ki se pojavljajo tudi v odrasli dobi, nekateri pa so zaradi značilnosti razvojnega obdobja specifični za populacijo mladostnikov. Spolni razvoj, telesne spremembe, prehod v odraslost, postopna ločitev od staršev, oblikovanje lastne identitete – težave ter motnje na teh področjih so lahko povezane s samomorilnim vedenjem. Najpomembnejši dejavniki tveganja naj bi bili naslednji: predhodni poskus samomora, samomorilna zgodovina v družini, duševne motnje, pri katerih izstopajo motnje razpoloženja (sem spada depresija), zasvojenost z alkoholom, nizka samopodoba – samostojno ter kot simptom depresije, impulzivnost ter agresivnost kot osebnostni potezi, anksioznost, motnje vedenja. Med dejavnike tveganja se uvrščajo tudi neugodni življenjski dogodki – resnejše težave v šoli, z vrstniki, zlorabe in tudi značilnosti družinskega okolja (npr. disfunkcionalne družine, pomanjkanje podpore, nasilje …).
Za adolescenco je značilno pogostejše razmišljanje o smrti ter relativno visok odstotek samomorilnih misli, pogoste so tudi različne oblike samopoškodovalnega vedenja. Prav tako so mladostniki bolj dovzetni za razne psihosocialne stresorje, ki lahko pospešijo razvoj samomorilnega vedenja.
Ob številnih spremembah v doživljanju in vedenju mladostnika je nekoliko težje razbrati opozorilne znake, ki nakazujejo samomorilno ogroženost, a vendar ti obstajajo. Trajajoča in globoka občutja žalosti, brezupa, brezvoljnosti, umik iz socialnega okolja, konfliktnost z okolico, neposreden govor o samomoru … so le nekateri možni indikatorji, ki lahko opozorijo na mladostnika v stiski. Opozorilni znaki, vse večja osveščenost javnosti, preventivni programi in razvitost (in dostopnost) strokovnih služb, specializiranih za delo z mladimi v stiski ter krizne intervencije nudijo upanje, da je samomor med mladimi preprečljiv.
PSIHIATRIČNA KLINIKA LJUBLJANA
1260 Ljubljana – Polje, Studenec 48
doc. dr. Andrej Marušič, dr. med, univ. dipl. psih.
Specialist psihiater
pon. in pet.: 15:00 – 19:00
tel.: 01 5872 100
e-pošta: andrej.marusic@psih-klinika.si
