Paliativna oskrba je oskrba ljudi, ki so na koncu svoje življenjske poti in za katere nimamo več primernega zdravljenja. Vendar pa paliativna oskrba ni namenjena le neozdravljivo bolnim, ampak tudi tistim, ki jih spremljajo na njihovi poti, torej svojcem in prijateljem.
Paliativna oskrba in hospic že več kot 60 let
Začetki paliativne oskrbe segajo v 60. leta prejšnjega stoletja, ko je Britanka Dame Cicely Saunders ustanovila prvi hospic za pomoč umirajočim. Gibanja hospic tako še danes po celem svetu predstavljajo vodilne organizacija na področju paliativne oskrbe in vključevanju le te v že obstoječe zdravstvene sisteme. Do danes je paliativna oskrba eden temeljnih stebrov zdravstvenega sistema, kot ga poznamo.
V paliativno oskrbo so vključeni različni strokovnjaki. Najprej seveda zdravniki in medicinske sestre, nato pa še različni psihologi, sociologi in pogosto tudi duhovniki. Njihova glavna naloga je podpreti svojce in nuditi neozdravljivo bolni osebi vso podporo, ki jo potrebuje. Najpogosteje je to protibolečinska terapija. Osnovno paliativno oskrbo lahko odlično nudi izbrani družinski zdravnik skupaj s patronažno sestro, le v 20 % so potrebni postopki, ki zahtevajo obravnavo v okviru bolnišnice.
Kdo potrebuje paliativno oskrbo?
Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se pričel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe.
Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji. Te bolezni so med drugimi kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca in tudi pomoč različnim starostnikom z geriatričnimi sindromi.
Zakaj paliativna oskrba v Sloveniji ni tako razširjena?
V slovenskem prostor je bila skrb za umirajoče navadno opravljena v domačem okolju. Tradicije paliativne zdravstvene nege pri nas ni. S časom smo spremenili svoje navade in večina skrbi za umirajoče pade na ramena zdravstvenih delavcev in zdravstvenih ustanov.
Da se paliativna oskrba pri nas ni dobro razvila obstaja več dejavnikov. Eden od teh dejavnikov je miselnost, da ljudje ne potrebujejo takšne vrste oskrbe. Hkrati pa je razvoj paliativne oskrbe omejilo tudi dejstvo, da nismo imeli medicinskih sester, ki bi se odločile za kariero na področju paliativne oskrbe.
Danes je to nekoliko drugače, saj paliativna oskrba temelji na medicinskih sestrah, ki potrebujejo dodatna znanja za področje paliativne oskrbe in delo z umirajočimi. Zagotavljajo paliativno nego, ki pomaga zagotavljati kakovost življenja umirajočim. Naloga paliativne nege pa temelji na sodelovanju pri obravnavi bolnika in njegovih bližnjih, zagovorništvu pacienta, izobraževanju in raziskovanju, ter sodelovanju v upravljanju zdravstvenih sistemov. Pomoč umirajočim ima tako več področji, ki se delijo na telesne potrebe, socialne potrebe, psihični stik in duhovni stik.
Delo z žalujočimi
V stiski se ob umiranju najbližjega ne znajde zgolj umirajoči, ampak tudi njegovi družinski člani. Pogosto so le ti zelo vpleteni v njegovo umiranje in vsak dan živijo z vedenjem, da bodo kmalu izgubili člana svoje družine. Da bi olajšali trpljenje bližnjih skrbijo psihologi, sociologi in duhovni podporniki, ki se trudijo biti podpora v težkih trenutkih. Bližnji namreč pogosto postavijo v središče svojega življenja svojega umirajočega in tako ne najdejo več pravega smisla, ko le ta enkrat odide.
V slovenskem prostoru pa se Slovensko društvo Hospic posebej ukvarja tudi z otroki, ki žalujejo drugače kot odrasli. Da bi se jim približali potrebujemo drugačne pristope in tega se v Hospicu dobro zavedajo. Posebej se tako osredotočijo tudi na otroke in se ravnanju z njimi prilagajajo glede na njihovo starost.
Pozitivni učinki paliativne oskrbe
Pozitivni učinki paliativne oskrbe so znanstveno dokazani, zaradi česar paliativna oskrba predstavlja nepogrešljiv sestavni del zdravstvenega varstva v številnih razvitejših deželah. Paliativna medicina je stroka, ki se v zadnjih letih hitro razvija in napreduje. Vsako leto je na voljo vedno več novih, z dokazi podprtimi, pristopov in možnosti za obvladovanje simptomov. Znanje in veščine paliativne medicine so visoko vrednotene, saj so sestavni del vsakodnevnega dela številnih zdravstvenih delavcev. Z naraščanjem števila obolelih za rakom in ostalih kroničnih obolenj ter podaljšanjem življenjske dobe so potrebe po paliativni oskrbi vse večje.
Ob tem pa je pomembno, da se zavedamo tega, da je glavna naloga paliativne oskrbe tudi to, da olajša žalovanje najbližjim in da so le ti pogosto izredno hvaležni, da so jim na voljo tudi ljudje, ki jim pomagajo žalovati.
Novinar
