Epidemija vpliva na vse, ni važno, v katero generacijo spadamo in kakšna so bila naša življenja pred izbruhom novega koronavirusa. Priznati pa moramo, da so mladi največja žrtev pandemije, ki še vedno traja. Šolanje od doma in pomanjkanje socializacije sta povzročila upad motivacije za učenje, in še huje, za življenje.
Duševne motnje so v porastu
Duševne motnje pri otrocih in mladostniki sicer naraščajo že zadnji dve desetletji, tako pri nas kot v tujini. V zadnjih letih je vse več primerov anksioznih motenj in projekcije kažejo, da se bodo te po koncu epidemije še stopnjevale. Se komu to zdi čudno, glede na to, v kakšni negotovosti živimo že skoraj eno leto?
Kot piše Delo, v Sloveniji niti pred epidemijo nismo dovolj dobro poskrbeli za potrebe otrok in mladostnikov na področju psihologije in psihiatrije. Če pogledamo prvo fazo epidemije, lahko vidimo, kako je pomoč takrat nenadoma usahnila. Ambulante so se zaprle, krizni centri, mladinski domovi in vzgojni zavodi pa niso jemali novih varovancev.
Več je tudi misli na samomor, kažejo klici mladih na TOM telefon. Dobro vemo, kako težko je v teh časih priti do zdravnika. Psihiatrične bolnišnice delujejo v manjšem obsegu, večinoma na daljavo in preko telefonov. Po koncu epidemije bo zato nujno izboljšati to stanje in ponuditi več psihološke in psihiatrične pomoči otrokom in mladostnikom.
Daleč od idealnih razmer
Razmere niso bile idealne že pred začetkom epidemije, saj so slovenski psihiatri zabeležili porast duševnih motenj otrok in mladostnikom, piše Delo. V času epidemije pa se je duševna stiska še poslabšala. V trenutni situaciji anksioznost narašča pri vseh, še huje pa je za otroke in mlade, ki se že tako soočajo z duševnimi težavami.
Najbolj ranljivi so seveda tisti iz socialno težavnejših okolij, otroci s posebnimi potrebami ali učnimi težavami ter mladostniki. Poleg anksioznosti je prišlo tudi do porasta motenj prehranjevanja, vse več je denimo anoreksije. Otroci in mladi so bili najbolj prizadeti v času epidemije, ker šola deluje kot neke vrste varovalno okolje.
Tudi starši so imeli zelo zahtevno delo, ker so morali usklajevati delo in šolanje otrok. Prisiljeni so bili delovati v situaciji, s katero se prej ni soočila še nobena generacija staršev. Zato je še toliko pomembnejše, da se v prihodnjih mesecih, ko se bo (upajmo) svet vrnil v stare tirnice, držimo osnovnih higienskih ukrepov in tako preprečimo, da se epidemija ponovi. Tega si (verjetno) ne želi nihče.
Urednica revije Študent
