Cepljenje proti covidu-19 je za opravljanje nekaterih funkcij že obvezno. Čeprav se ukrep mnogim zdi sporen, ima obvezno cepljenje precej dolgo zgodovino.
V 17. stoletju so kitajski fiziki ugotovili, da okužba z govejimi kozami prinaša imunost proti nevarnejši bolezni, črnim kozam. Kmalu je namerna okužba postala običajen postopek, primerljiv z današnjim cepljenjem, in nekateri vladarji so ga določili kot obveznega. Med ameriško osamosvojitveno vojno leta 1777 je general George Washington zahteval, da so vse čete cepijo proti črnim kozam. Po izumu naprednejšega cepiva proti črnim kozam se je razširilo tudi obvezno cepljenje. Leta 1806 je cepljenje za novorojenčke in odrasle postalo obvezno v eni izmed kneževin na področju današnje Italije, leta 1853 pa za vse novorojenčke v Angliji in Walesu.
Ob vpeljavi obveznega cepljenja proti različnim boleznim se je v zgodovini ponavljal enak vzorec: javnost je čez čas odlok sicer sprejela, a je vsako novo cepivo pri skupini ljudi sprožilo val vznemirjenja. V zadnjih letih skupina ljudi zavrača cepiva tudi zaradi njihovih sestavin, ki so v nekaterih primerih deloma živalskega izvora. Čeprav nobena religija uradno ne nasprotuje cepljenju, so vzroki za zavračanje cepljenja lahko tudi religiozni, predvsem kadar proizvodnja cepiva vključuje želatino iz svinjine ali celice splavljenih človeških zarodkov.
Torej tudi gibanja, ki nasprotujejo cepljenju, niso nič novega, in morda se ta krepijo ravno zaradi odlokov, ki predpisujejo obvezno cepljenje. Čeprav naj bi odloki izboljšali precepljenost, lahko ti sprožijo odpor javnosti in jo razdelijo na dva pola: nasprotnike in zagovornike cepljenja. Zato se nekatere države namesto na odloke o obveznem cepljenju osredotočajo na grajenje zaupanja v znanost in medicino. Vendar že sama definicija obveznega cepljenja ni enotna, saj se v večini primerov ljudje lahko izognejo cepljenju, na primer preko verskih izjem, in tudi kazni večinoma niso strogo definirane.
Drugače je v nekaterih predelih Kitajske, kjer lokalne oblasti izvajajo prisilno cepljenje in se poslužujejo vohunjenja ter fizičnih kazni. A na splošno velja prepričanje, da takšne oblike prisilnega cepljenja kljub potencialni višji precepljenosti niso sprejemljive. Tako so kazni za neupoštevanje odlokov o cepljenju najpogosteje finančne ali s področja izobraževanja. V Sloveniji je na primer cepljenje proti hepatitisu B pogoj za vpis otroka v šolo, v Italiji pa starši celo tvegajo izgubo skrbništva nad otrokom, če ga ne cepijo s predpisanimi cepivi.
Odloki o cepljenju so pogostejši v razvitih državah in so pogosteje vpeljani v avtoritarnih režimih. A tudi v demokratičnih državah so pogosti v izrednih razmerah, kot je pandemija. Zato novi ukrepi povezani s covidom niso tako nenavadni, kot se zdi na prvi pogled.
Novinar
