Rak je bolezen, ki je z ljudmi morda že od vsega začetka, dolgo preden smo sploh imeli ime zanjo ali vedeli, kaj točno je. Zaradi zelo raznolikih vzrokov in oblik je dolgo časa begala zdravnike – razumevanje obolenja je posledica dolge zgodovine znanstvenih prebojev, enako pa velja tudi za zdravljenje in preprečitev le-tega.
Prvi dokazi in zapisi
Nekateri izmed najstarejših dokazov o raku so bili najdeni med fosiliziranimi kostnimi tumorji, v človeških mumijah v starem Egiptu ter v nekaterih manuskriptih.
Eden od teh manuskriptov, ki vsebuje opis bolezni, ki jo danes poznamo kot rak (čeprav takrat še ni imela tega imena) je bil najden v Egiptu iz časa približno 3000 let pr. n. št. v Papirusu Edwina Smitha. Besedila seveda ni napisal Smith; po njem se imenuje zgolj zato, ker ga je on kupil v 19. stoletju.
Omenjeni papirus je najstarejši znan učbenik o travmatološki kirurgiji. V njem je opisanih 8 primerov tumorjev ali razjed, ki so jih odstranili z izjemno vročim instrumentom. V besedilu je omenjeno, da za bolezen ni zdravljenja.
Razvoj têrmina
Kdaj se je torej razvila sodobna beseda rak, če v času prvih opisov le-tega še ni obstajala?
Njen izvor lahko najdemo pri očetu medicine – Hipokratu. Za bolezen je uporabil naziv carcinos – v grščini se beseda nanaša na žival raka. Verjetno je bila uporabljena zaradi širjenja obolenja na način, ki je podoben obliki raka.
Kasneje je bila iz grščine prevedena v latinsko besedo za raka – cancer, ki se je v angleškem jeziku obdržala do danes.
Razumevanje vzrokov
Zgoraj omenjeni Hipokrat je bil med drugim revolucionaren tudi zaradi dejstva, da je eden izmed prvih učil o tem, da imajo bolezni največkrat naraven vzrok. To je bilo v času, ko so skoraj vsi za bolezni, tudi za raka, krivili bogove. Tukaj pa se je njegov doprinos k (pravilnemu) razumevanju raka tudi končal; verjel je, da ga povzroča presežek črnega žolča v telesu.
Tudi kasnejše teorije o vzrokih niso bile preveč blizu resnici. Do 20. let 20. stoletja je namreč veljalo, da raka povzročajo telesne poškodbe. Pred tem so bili nekateri strokovnjaki prepričani, da je rak nalezljiv. Do te ugotovitve so prišli zaradi izkušenj z rakom dojk pri članicah istega gospodinjstva.
Danes vemo, da rak sam po sebi ni nalezljiv – nalezljivi pa so nekateri virusi, bakterije in paraziti, ki lahko povečajo tveganje za razvoj bolezni.
Prelomni dogodek v razumevanju vzrokov raka je bil v odkritju natančne kemične strukture molekule DNK v 50. letih. Do takrat so znanstveniki že vedeli, da obolenje lahko povzročijo razne kemikalije, sevanje in virusi, ter da je včasih tudi podedovano. Ampak s povečanjem znanja o DNK in genih so ugotovili, da je ključen vzrok prav v poškodbah molekule oz. v uvajanju novih zaporedij DNK s strani virusov.
S tem znanjem so lahko celo določili natančno mesto poškodbe na specifičnem genu.
Zgodnji razvoj onkologije
Ampak vse to znanje bi bilo neuporabno brez raznoraznih mejnikov v zgodovini kirurgije. Obdukcije – posmrtni pregledi telesa za ugotovitev vzroka smrti in obsega bolezni – so postavile temelje za onkologijo (kar je strokovno ime za vedo o tumorjih).
Razvoj anestezije je omogočil razcvet kirurgije in kmalu za tem so se razvile klasične operacije raka.
Uporaba mikroskopa je prav tako veliko doprinesla k znanstveni onkologiji; z njim so namreč lahko preučevali obolela tkiva in postavili natančno diagnozo. Hkrati so patologi lahko tudi obvestili kirurga, ali je operacija povsem odstranila rakave celice.
Junior novinar
