Motnje hranjenja so ena najbolj prikritih, a hkrati nevarnih psiholoških bolezni sodobnega časa. Med njimi je bulimija pogosto spregledana, saj jo bolniki dolgo skrivajo pred okolico. Pravočasno prepoznavanje znakov je zato ključno za zdravljenje in preprečevanje hujših posledic. Težave s samopodobo posameznikov pa vplivajo na povečano pojavljanje bulimije med
Kaj je bulimija?
Bulimija nervoza je motnja hranjenja, za katero so značilni ponavljajoči se napadi prenajedanja, ki jim sledijo kompenzacijska vedenja – najpogosteje bruhanje, pretirana telesna aktivnost, obdobja stradanja ali uporaba odvajal. Prenajedanje pomeni uživanje nenavadno velikih količin hrane v razmeroma kratkem času, pogosto v skrivnosti, ob občutku izgube nadzora. Po prenajedanju se pojavijo močni občutki krivde, sramu, celo gnusa, ki vodijo v takojšnje »popravljanje škode«, najpogosteje s sproženim bruhanjem.
Zunanja podoba osebe z bulimijo ni nujno opozorilna. Za razliko od anoreksije, kjer je telesna teža običajno močno znižana, imajo bolniki z bulimijo pogosto normalno telesno težo ali le rahlo odstopanje, kar pogosto zavede tudi strokovnjake. A notranji boj, ki ga posameznik vodi z lastnim telesom, hrano in samopodobo, je intenziven in izčrpavajoč.
Gre za duševno motnjo, ki ima korenine v več dejavnikih – od osebnostnih potez, kot so perfekcionizem in nizka samopodoba, do vplivov okolja, kot so pritiski družbe, medijska sporočila o idealih telesa, socialna omrežja, družinske dinamike in izkušnje s travmo ali zlorabo. Bulimija se najpogosteje razvije v adolescenci ali zgodnji odrasli dobi, vendar se lahko pojavi tudi kasneje v življenju, še posebej v obdobjih večjega stresa ali življenjskih prelomnic.
Kako prepoznati bulimijo?
Prepoznati bulimijo ni preprosto, saj jo oboleli pogosto prikrivajo in o njej ne govorijo. Občutki sramu, krivde in strahu pred zavrnitvijo jih silijo v molk, medtem ko bolezen v ozadju napreduje. Kljub temu obstajajo opozorilni znaki, ki lahko pomagajo pri odkrivanju težave.
Na vedenjski ravni so pogosta nihanja v razpoloženju, predvsem po obrokih. Oseba lahko postane nenavadno razdražljiva, potlačena ali anksiozna. Pogosto se po jedi nenadoma umakne v kopalnico ali svojo sobo, kjer se lahko izvaja bruhanje ali druga kompenzacijska dejanja. Starši, partnerji ali sostanovalci lahko opazijo, da iz hladilnika skrivnostno izginja večja količina hrane, ali pa najdejo prazne embalaže skrite pod posteljo, v torbah ali na nenavadnih mestih.
Za osebe z bulimijo je značilna intenzivna okupacija z vprašanji glede telesne teže, zunanje podobe, kalorij in nadzora nad hranjenjem. Pogosto se izmenjujejo obdobja ekstremnega nadzora s fazami popolnega »popuščanja«, kar še poglablja občutek neuspeha in samo-prezira. Lahko se začnejo izolirati iz socialnega okolja, izogibajo se skupnim obrokom, nenadoma opustijo druženja ali hobije, v katerih so nekoč uživali.
Na telesni ravni se bulimija kaže skozi vrsto simptomov. Dolgotrajno bruhanje lahko povzroči poškodbe zobne sklenine zaradi kisline, kar vodi v občutljivost ali pogostejše zobobole. Na členkih rok so lahko vidne brazgotine ali rane, ki nastanejo pri sprožanju bruhanja s prsti. Žleze v predelu čeljusti so lahko otekle, kar daje obrazu napihnjen videz. Zaradi neravnovesja elektrolitov, predvsem kalija, se lahko pojavijo srčne aritmije, omotica, mišični krči in splošna izčrpanost. Menstrualni cikli so lahko neredni ali popolnoma izostanejo.
Če se omenjeni znaki ponavljajo in se pojavljajo skupaj, je to jasen signal, da oseba potrebuje pomoč. Pogovor, strokovna obravnava in dostop do zdravljenja so ključni za okrevanje.
Telesne posledice bulimije
Bulimija ni le vedenjska ali psihološka težava – gre za resno kronično bolezen, ki ima hude posledice za telo in duševnost. Redno prenajedanje in bruhanje močno obremenjujeta prebavni sistem. Kisline, ki se ob bruhanju vračajo skozi požiralnik, povzročajo vnetja, razjede in dolgoročno lahko trajno poškodujejo sluznico. V hudih primerih lahko pride tudi do pretrganja požiralnika, kar je življenjsko ogrožajoče stanje.
Neravnovesje elektrolitov, še posebej kalija in natrija, ki se izgubljata pri bruhanju ali uporabi odvajal, lahko vodi v aritmije in srčni zastoj. Dolgotrajna dehidracija povzroča težave z ledvicami. Pogosta so tudi hormonska neravnovesja, zmanjšana kostna gostota, oslabljen imunski sistem in neplodnost. Pogosta je tudi kronična utrujenost, omotica, glavoboli in prebavne motnje, ki lahko trajajo še dolgo po tem, ko oseba že preneha z destruktivnim vedenjem.
Duševne posledice bulimije
Duševne posledice pa so še bolj zahrbtne. Bulimija pogosto sovpada z depresijo, anksioznimi motnjami, obsesivno-kompulzivnim vedenjem ter samopoškodovalnimi nagnjenji. Osebe pogosto trpijo v tišini, prepričane, da niso »dovolj bolne«, da bi si zaslužile pomoč, ali pa se jih je polastil občutek brezupa, da je sprememba nemogoča. Tveganje za samomor je v populaciji z motnjami hranjenja višje kot pri večini drugih duševnih bolezni.
Kljub resnosti posledic pa je pomembno vedeti, da je okrevanje mogoče. Z ustrezno psihoterapijo – najpogosteje s kognitivno-vedenjsko terapijo –, podporo dietetikov, zdravilom po potrebi in varnim okoljem lahko posameznik postopoma ponovno vzpostavi zdrav odnos do hrane in samega sebe. Pot je dolga in ni vedno enosmerna, vendar okrevanje ni iluzija – je realna možnost.
Kako pogosta je bulimija?
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ima motnje hranjenja okoli 70 milijonov ljudi po svetu. Od tega se ocenjuje, da bulimija prizadene približno 1–2 % žensk in 0,1–0,5 % moških, pri čemer je število moških bolnikov pogosto podcenjeno zaradi družbenih predsodkov in manjše verjetnosti iskanja pomoči. Največ primerov se začne v adolescenci, najpogosteje med 15. in 25. letom starosti, a vse več strokovnjakov poroča o rastočem številu primerov pri otrocih, pa tudi pri ljudeh nad 40 let.
Bulimija v Sloveniji
V Sloveniji celovita epidemiološka raziskava o motnjah hranjenja še ni bila izvedena, a delni podatki kažejo, da problem ni majhen. Po ocenah strokovnjakov ima znake motenj hranjenja med 3 in 5 % srednješolcev. Med temi so zelo pogoste kombinacije simptomov bulimije, anoreksije in kompulzivnega prenajedanja. Motnje hranjenja se najpogosteje začnejo že v osnovni šoli, predvsem med dekleti, a narašča tudi delež fantov, ki se spoprijemajo z motnjami, vezanimi na nadzor nad telesom in mišično maso.
Zelo zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da več kot 90 % oseb z bulimijo v Sloveniji ne poišče pomoči. Mnogi z boleznijo živijo več let, preden pridejo do prve strokovne obravnave – pogosto šele, ko pride do resnih fizičnih zapletov ali popolnega psihičnega zloma. Tudi ko pomoč poiščejo, naletijo na sistem, ki ni vedno pripravljen nuditi hitro in ustrezno podporo. Čakalne dobe za specializirane terapevte so dolge, dostopnost do dietetikov omejena, in veliko ljudi ne ve, kam se sploh lahko obrnejo.
V zadnjih letih se povečujejo prizadevanja za ozaveščanje o motnjah hranjenja. Vzpostavljene so različne nevladne organizacije, kot je Društvo Svetovalni svet, ki nudi svetovanje in podporo mladim, staršem in strokovnim delavcem. Program MIRA v okviru Nacionalnega inštituta za javno zdravje poskuša vzpostaviti bolj sistematičen pristop k duševnemu zdravju. Z opozarjanjem na problematiko in preventivnim opolnomočenjem mladih, ki so še posebej ogrožena skupina, lahko preventivno vplivamo na zmanjšanje pojavnosti bulimije.
Novinar
