Organov za kritično bolne primanjkuje in medicina še ni odkrila načina, kako bi ustvarila njihov nadomestek. Posledično so kritično bolni ljudje, ki imajo več pod palcem, začeli iskati načine, kako dobiti organ prej, da ne bi umrli med čakanjem nanj. Tako je nastal transplantacijski turizem, kjer se kopja najpogosteje lomijo na plečih najrevnejših.
Transplantacijski turizem od A do Ž
Kaj je transplantacijski turizem? O transplantacijskem turizmu govorimo takrat, ko gre oseba v države tretjega sveta, z namenom pridobitve organa.
Strašljiva je predvsem statistika, da je kar 10 % vseh presaditev organov na letni ravni, opravljenih v okviru transplantacijskega turizma. V številkah je to pretresljivih 100 000 presaditev organov.
»Ne gre le za problem nalezljivih bolezni, temveč za globalni problem, ki ne zajema samo transplantacijske medicine, ampak ogroža splošno javno zdravje. Istočasno ima vpliv tudi na politiko, oblikovalce politik, odvetnike in ranljivo populacijo,« je dejal Peter Chin-Hong, profesor medicine in direktor programa za nalezljive bolezni na kalifornijski univerzi v San Franciscu.
Transplantacijski turizem se je po svetu razvil zaradi pomanjkanja organov v medicini. Gre za resen problem, saj potreb države same ne morejo zadostiti. Kljub izjemni tehnologiji, ki jo imamo, znanstvenikom še ni uspelo odkriti načina, kako vzgojiti organ, ki bi se dovolj skladal s človeškim telesom, da bi ga lahko nadomestil. Veliko ljudi namreč organe čaka tudi več kot 7 let in mnogi ga nikoli ne dočakajo.
Vse se je začelo v 80. letih prejšnjega stoletja
Črni trg z organi, ki poganja transplantacijski turizem, se je začel razvijati v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so premožni Azijci organe iskali v Indiji in Jugovzhodni Aziji. Kasneje so se tem potem pridružile še druge, ki so ljudi popeljale v Južno Ameriko in na vzhod Evrope. Nekateri narodi se celo nagibajo bolj k določenim državam, bližnjevzhodni Arabci npr. pogosto potujejo v Indijo.
Zavedati se je treba da so organi na črnem trgu dragi, vendar je to, kako dragi so, vsaj nekoliko odvisno od tega, kje jih želimo kupiti. V nekaterih državah tretjega sveta so organi presenetljivo dosti cenejši. Posledično so prodajalci plačani manj in »darovalci« dobijo še manj.
Nekateri za svoj organ prejmejo le pičlih 1 400 €, še huje pa je, da nekaterim organe preprosto odvzamejo in jim denarja nikoli ne dajo. Zanimivo pa je, da je edini črni trg, ki resnično deluje, vezan na ledvice.
Več cen si lahko ogledaš na Black Market Organs and Kidney Prices – Havocscope – Global Black Markets.
V ozadju je skoraj vedno izkoriščanje
Eden najbolj zloglasnih primerov se je zgodil leta 2015, ko se je veliko govorilo o transplantacijskem turizmu, ki najbolj obupane popelje na Kitajsko. Tam naj bi se dogajala ena najhujših oblik kršenja človekovih pravic, saj naj bi oblasti ljudem v zaporih kratile avtonomijo telesa tako, da so jim brez privolitve odvzemali ledvice, ki so jih nato prodajali naprej.
To seveda ni osamljen primer, saj se takšne grozote še vedno dogajajo v mnogih delih sveta, kjer ljudje svoje ledvice prodajajo, ali pa jim jih preprosto odvzema brez plačila. Mnoge žrtve trgovine z organi celo prisilijo, da popišejo soglasja k odvzemu ali trdijo, da so v sorodu s prejemnikom organa.
»Zavedati se moramo, da odvzem organov ni samo problem Kitajske, Indije in Egipta, ampak vpliva tudi na evropske državljane,« je dejal Beatriz Domínguez iz španske nacionalne organizacije za transplantacijo. »Prebivalci EU potujejo v druge države, da bi prejeli še tako potreben organ. Številni primeri zapletov z državljani EU, ki se vračajo iz tujine z nezakonito pridobljenimi organi usmrčenih zapornikov, niso nikoli raziskani, ker zdravniki trdijo, da morajo ohraniti zaupnost bolnikov.«
Nevarnost transplantacijskega turizma
Poleg tega, da gre za ilegalno aktivnost, je največja nevarnost črnega trga vezana na okužbe in nepravilno izveden postopek povezave med darovalcem in prejemnikom. Posledično je pogosta težava ljudi, ki se odpravijo na potovanje z namenom, da bi dobili organ, to, da se vrnejo še z dodatnimi zdravstvenimi težavami.
Organi namreč niso pravilno preverjeni, njihovo stanje verjetno ni povsem pravilno ocenjeno in zdravstvena oskrba je zelo slaba. Ljudi, ki organ prejmejo, tako pogosto že naslednji dan pošljejo domov. In ko se ti vrnejo v države iz katerih prihajajo, pogosto sabo prinesejo kakšne okužbe, ali pa telo zaradi slabe oskrbe zavrne organ. Zavrnitev organa lahko vodi ali v njegovo odstranitev ali pa celo v smrt pacienta. V Združenem kraljestvu se je kar ena tretjina ilegalnih transplantacij končala s smrtjo pacienta.
Tisti, ki se po organe odpravijo v drugo državo, so navadno visoko-izobraženi moški, ki imajo veliko denarja. Tako je verjeti, da ne razumejo, v kaj se spuščajo in kakšna so tveganja, ki se jim izpostavljajo.
Kaj poganja transplantacijski turizem?
Temeljni dejavniki, ki omogočajo obstoj transplantacijskega turizma, sta pomanjkanje organov za vse kritično bolne in povečanje števila kroničnih ledvičnih bolezni v končni fazi, kar pa je povezano s sladkorno boleznijo, hipertenzijo in debelostjo.
Velik problem pa ostaja tudi revščina, ki je najpogosteje glavni vzrok, da se ljudje odločijo iti pod nož. Njim pa pomaga tudi to, da je zelo očitno, da države ne znajo povsem omejiti črnega trga z organi. V njem pa poleg zdravstvenih delavcev, ki iščejo vir dodatnega zaslužka, sodelujejo še lovci na ledvice, uradi za medicinski turizem in posredniki organov.
Ob naštetem pa ne preseneča dejstvo, da so priljubljene destinacije »transplantacijskih turistov« Indija, Pakistan, Kitajska, Filipini, Egipt, Moldavija in Kolumbija. V Pakistanu na leto presadijo več kot 2000 organov, kar dve tretjini pa sta namenjeni prav tujim državljanom. Darovalci so bili stari okoli 34 let, večinoma nepismeni, ki so si nakopali dolgove in delajo za mesečno plačo v višini 15 ameriških dolarjev. Najhuje pa je, da je le 1 % vseh, ki so prodali ledvico, poročalo, da se po operaciji počutijo dobro. Koliko jih je umrlo zaradi infekcij ali komplikacij, pa je nemogoče oceniti.
Novinar
