Slovenski zdravstveni sistem je v težavah, kar je vidno že nekaj časa. Ljudje, ki nedopustno dolgo čakajo na obravnavo, otežen dostop do osebnega zdravnika in druge neprijetnosti so le del zgodbe, ki jo opazujemo v Sloveniji. Hude težave pa imajo predvsem pacienti, ki čakajo na bolj kompleksne diagnoze. Ena takšnih je tudi fibromialgija, o kateri smo že pisali.
Diagnoza fibromialgije poteka preko vprašalnika in 18 bolečinskih točk
Kljub vsem naprednim diagnostičnim orodjem, s katerimi danes razpolagamo, še vedno ne moremo zagotovo diagnosticirati fibromialgije in se zato zanašamo na vprašalnik in na 18 bolečinskih točk. Glavni del pregleda je tudi fizični pregled, pri katerem zdravnik pritiska na značilne točke in sprašuje pacienta, ali čuti bolečino. Te se nahajajo po celem telesu največ pa jih je v zgornjem delu telesa, na vratu, pod lopaticama in ob ključnici.
Po starem sistemu je morala biti bolečina prisotna v vsaj enajstih od teh točk. Danes je diagnoza načeloma potrjena kot diferencialna diagnoza oziroma je potrjena ob dodatku drugih simptomov, predvsem depresije in utrujenosti.
Po diagnostičnih merilih za fibromialgijo, objavljenih leta 2010, pa morajo biti za diagnozo izpolnjeni naslednji trije pogoji. Rezultati testov in vprašalnika morajo izpolnjevati določeno število točk na lestvici razširjenosti bolečine in na lestvici resnosti simptomov. Vsaj 3 mesece morajo doživljati te simptome. Predvsem pa nimajo nobene druge motnje, ki bi pojasnila simptome.
Dolgotrajen proces diagnosticiranja fibromialgije
Diagnostika je dolgotrajen proces, ki se navadno začne pri osebnem zdravniku. Po mnogih poskusih lajšanja bolečine z analgetiki se lahko družinski zdravnik odloči za napotitev na sekundarno raven zdravstvenega sistema. Ob predpostavki, da pacient na tej točki trpi za bolečino, ki se pojavlja zgolj na enem delu telesa, je ena prvih napotitev k ortopedu. Ortoped nato opravi vse potrebne preiskave, te so povezane z iskanjem poškodbe, ki bi lahko razločila bolečino, vendar le te verjetno ne bo našel. Ker so vse slikovne diagnostike: rentgen, magnetna resonanca, redko tudi CT in fizični pregled brez posebnosti, pacienta pošlje domov.
Za pacienta pa se tukaj začne resnično trpljenje, saj za njegovo bolečino ni zdravila, hkrati pa ni prave pomoči. Nobeden od zdravnikov ne more pomagati in predpisane fizioterapije, ki pogosto pridejo prepozno, škode ne morejo popraviti, saj očitne škode tudi ni. Če se fizioterapije izvajajo v obliki vadbe in masaž, lahko bolnik čuti začasno omilitev simptomov in se počuti nekoliko bolje. Bolečine se s časoma vrnejo in to pogosto še na drugih mestih v telesu.
Končna postaja je pogosto URI Soča
Pri diagnostiki fibromialgije gre žal za diferencialno diagnostiko. To pomeni, da je bolečinski sindrom nekako zadnja oznaka, ki jo prejme pacient z namenom, da pomirimo njegovo iskanje odgovorov. Med diferencialne diagnoze pogosto spada tudi multipla skleroza in borelioza. Revmatolog in nevrolog sta prav tako pogosti postojanki pri bolnikih s fibromialgijo.
Ko so torej izčrpane vse možnosti, pa se bolnika pošlje še v posebno ambulanto, pogosto v Univerzitetni rehabilitacijski center Republike Slovenije – Soča, kjer zdravnik s pomočjo vprašalnika oceni, ali ima pacient vse kriterije, ki ga uvrščajo v kategorijo pacientov, ki trpijo za fibromialgijo.
Tukaj se začne težka pot sprejemanja diagnoze in ugotovitve, da ni nikogar ali ničesar, ki bi bolečino lahko odvzel. Sledi pa tudi večletno čakanje na sprejem v skupino v rehabilitacijskem centru, ki je namenjena pacientom s fibromialgijo.
Iskanje odgovorov lahko traja leta
Moje iskanje diagnoze je trajalo skoraj 5 let. V tem procesu sem obiskala vsaj 4 različne zdravnike različnih specializacij, zaradi spremljajočih simptomov pa sem jih obiskala še več. Verjamem, da nisem edina, ki je na poti do diagnoze obiskala veliko zdravnikov, ki niso imeli pravih odgovorov. Menim celo, da moja pot sploh še ni bila najhujša. Pri kombinaciji različnih bolezenskih stanj pa so lahko pregledi pri različnih zdravnikih stalnica. Vprašanje pa je, koliko časa od tega preživiš v čakalni vrsti.
Ob podaljševanju čakalnih dob pa je lahko ta proces pri posameznikih še daljši. Če upoštevamo še specifičnost bolezni, ki skriva različne simptome, ki niso enaki simptomom, ki jih fibromialgiji sicer pripisujemo, lahko do diagnoze vodi še več stranpoti. Dejstvo je, da je nujno treba skrajšati čakalne vrste do zdravnikov specialistov. Fibromialgija je v večini primerov bolj ovira kot smrtno nevarno stanje. Kar pa ne zmanjšuje pomena bolezni.
Novinar
