O diabetesu kroži precej mitov in resnic. Pogosto velja zmeda glede tega, ali je bolezen posledica življenjskega sloga ali genetike. Ga torej lahko preprečiš, če bolj zdravo živiš? Moraš jemati inzulin? Preberi si tudi, kako delujejo različne metode zdravljenja te pogoste bolezni.
Diabetes tip 1 in tip 2: Kaj je razlika?
Diabetes je stanje, pri katerem nedelujoča inzulinska signalizacija povzroči nenormalno visoko koncentracijo glukoze v krvi. Povečana koncentracija glukoze v krvi poveča verjetnost kardiovaskularnih bolezni, odpovedi ledvic, poškodb kapilar in živcev. Na molekularnem nivoju pride do poškodb največkrat tudi preko glikozilacije proteinov. Pri odraslih poznamo dva tipa diabetesa: diabetes tipa 1 in diabetes tipa 2.
- Pri diabetesu tipa 1 pride do pomanjkanja inzulina, kar je najpogosteje posledica uničenih β-celic trebušne slinavke.
- Pri diabetesu tipa 2 pa pride do inzulinske rezistence, največkrat so razlog napake v inzulinskih receptorjih.
Razlikovanje med obema tipoma je pomembno, saj zahtevata povsem različna zdravljenja. Pri diabetesu tipa 1 bolnikom dodajamo inzulin, ko raste koncentracija glukoze v krvi. Pri diabetesu tipa 2 bolniki že imajo inzulin, vendar se nanj ne odzivajo pravilno. V tem primeru pomaga fizična aktivnost in znižanje telesne teže.
Inzulin: hormon, ki uravnava koncentracijo glukoze v krvi
Inzulin je majhen proteinski hormon, ki ga telo sintetizira v tako imenovanih Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki. Nastane v β-celicah, kjer se shrani v sekretornih veziklih in izloči, če se poveča koncentracija glukoze v krvi. Nato se lahko veže na inzulinske receptorje mišic, možganov, jeter, maščobnih celic in drugih tkiv. V mišicah povzroči sprejem glukoze z aktivacijo glukoznih transporterjev, v jetrih pospeši sintezo glikogena iz glukoze, v adipocitih pa pospeši sintezo glicerola in inhibira razgradnjo maščob. Če bi rad razumel, kako točno deluje na celice, si poglej posnetek. Preko teh mehanizmov uravnava koncentracijo glukoze v krvi v normalnih vrednostih, torej med 60 in 90 miligrami na 100 mililitrov krvi.
Zdravljenje diabetesa: kako deluje?
Za zdravljenje diabetesa tipa 2 se pogosto priporoča izguba telesne teže. Pri tem je cilj zmanjšanje celotne količine triacilglicerolov (maščob) v maščobnem tkivu. S tem se ne zmanjša le dodatno breme, ki ga prinaša preveč kilogramov maščobe. Poveča se tudi kapaciteta maščobnega tkiva za shranjevanje lipidov po obrokih in povrne inzulinska senzitivnost. Nekaj dodatnih nasvetov glede prehrane za osebe z inzulinsko rezistenco najdeš na posnetku.
Drug ukrep je dodatna fizična aktivnost. Poleg tega, da ta pomaga pri izgubi odvečnih kilogramov (in posredno prinaša vse zgoraj omenjene učinke), vpliva tudi na protein AMPK. S povečanjem razmerja med adenozin monofosfatom (AMP) in adenozin trifosfatom (ATP) aktivira protein AMPK, ki skrbi za energetsko ravnovesje v celicah in uravnava celo vrsto celičnih procesov.
Izmed zdravil je pogost metformin iz družine bigvanidov. Ta podobno kot fizična aktivnost aktivira protein AMPK in tako poveča privzem glukoze v mišice ter zmanjša proizvodnjo glukoze v jetrih. Zdravila iz družine sulfonilsečnin (na primer glipizid in glimepirid) vplivajo na β celice trebušne kisline in blokirajo kalijeve kanalčke. S tem stimulirajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke. Tretja skupina zdravil za diabetes so modulatorji receptorja GLP-1, kot sta eksenatid in sitagliptin. Ta povečajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke.
Novinar
