Človeško telo je čudež, ki ne dopušča preveč vtikanja v njegovo delovanje. Ko začnejo njegovi deli propadati, se začne iskanje, ki je pod pritiskom časa pogosto neuspešno, saj ni vprašanje zgolj organ, ampak tudi njegova skladnost s telesom prejemnika. Ko se pojavi to neizbežno dejstvo, večina ljudi potrpežljivo čaka na uradnih seznamih, če jih morda za vogalom čaka rešitev. Tisti, ki imajo več denarja, pa se poslužujejo tudi stranskih poti. Tako nastane črni trg z organi.
Koliko je vredno človeško življenje?
Koliko je vredno človeško življenje, je uganka, ki se vedno znova poraja v naših mislih. Če govorimo o tem, koliko bi ošteli za truplo na črnem trgu, je odgovor po nekaterih podatkih 550 tisoč €, upoštevajoč dejstvo, da lahko nekateri organi ceno še zvišajo. Ko nadaljujemo potep po straneh, ki se ukvarjajo s cenami na črnem trgu, ceno dvigne posamezen organ in čakalna doba zanj. V Ameriki na ledvico čakajo tudi do 5 let, kar dvigne ceno ledvice na vrtoglavih 150 tisoč €, po nekaterih podatkih pa kar čez 250 tisoč €.
Nekateri drugi organi, kot so na primer srce, stanejo milijon evrov, jetra pa 550 tisoč €. Prodamo lahko celo dele kože, za okoli 10 € na 10 kvadratnih centimetrov, želodec za 500 € in oči za 1.500 € na kos.
To so seveda visoke cene, ki pa ne odražajo vedno realnega stanja. Zaradi človeškega pohlepa so lahko ti organi prodani za dosti manj denarja, če jih kupimo v državah tretjega sveta. Prav to dejstvo je vodilo v razvoj tako imenovanega transplantacijskega turizma.
»Zavedati se moramo, da odvzem organov ni samo problem Kitajske, Indije in Egipta, ampak vpliva tudi na evropske državljane,« je dejal Beatriz Domínguez iz španske nacionalne organizacije za transplantacijo. »Prebivalci EU potujejo v druge države, da bi prejeli še tako potreben organ. Številni primeri zapletov z državljani EU, ki se vračajo iz tujine z nezakonito pridobljenimi organi usmrčenih zapornikov, niso nikoli raziskani, ker zdravniki trdijo, da morajo ohraniti zaupnost bolnikov.«
Priporočila zdravnikom in zdravstvenim delavcem
Medicina in zdravniška združenja so v tem smislu jasna. Trgovina s človeškimi organi je vredna vsega obsojanja. Zavedajo pa se, da je težava kronična. Pomanjkanje organov je veliko in nič ne kaže, da bomo lahko to težavo kaj kmalu rešili. Da bi zdravniki vseeno znali ravnati s pacienti, ki se znajdejo v tej nezavidljiv situaciji, je Svetovno medicinsko združenje pripravilo nekaj priporočil.
- Zdravniki ne smejo presaditi organa, ki je bil pridobljen na nezakonit način oz. je nejasnega izvora. Če obstaja najmanjši utemeljen sum da gre za ilegalno pridobljen organ, se organa ne sme uporabiti. Če se od zdravnika ali kirurga zahteva presaditev organa, ki je bil pridobljen s finančno transakcijo, brez veljavnega soglasja darovalca ali izven uradnega nacionalnega donorskega programa, ne smejo izvesti presaditve. Ob tem je pomembna jasna komunikacija s prejemnikom ali prejemnico organa.
- Zdravniki morajo v pred-operativni oceni potencialnih živih darovalcev oz. darovalk poleg ocene medicinske primernosti posameznika preveriti, da oseba ni bila na kakršen koli način prisiljena k darovanju in da v postopku ne sodeluje zaradi finančne koristi ali kakršne koli druge koristi. Natančno morajo preučiti legitimnost odnosa med darovalcem in darovalko in prejemnikom oziroma prejemnico in altruistično motivacijo za darovanje. Zdravniki morajo biti še posebej pozorni na znake, ki nakazujejo na kazniva dejanja. Ob tem je posebna pozornost na mestu pri darovalcih iz revnejših držav.
- Zdravniki ne smejo spodbujati ali olajševati vključevanja bolnikov v kazniva dejanja, povezana s presaditvijo. Poleg tega morajo paciente obveščati o tveganjih, ki jih nelegalne presaditve predstavljajo za njihovo zdravje, zdravje njihovih bližnjih in za javno zdravje.
- Zdravniki so obvezani k skrbi za vse prejemnike, tudi tiste, ki so organ pridobili ilegalno.
Vredno je tudi jasno poudariti, da presaditve v državah tretjega sveta niso varna opcija. Ker gre za kazniva dejanja, za katere so zagrožene tudi visoke kazni, se ti posegi pogosto dogajajo v ne sanitarnih prostorih in brez pravih predoperativnih priprav. Zato pogosto pride do zavrnitev organov, infekcij in celo smrti zaradi okužb, tako pri darovalcu kot pri prejemniku.
Deklaracije in odredbe
V zadnjih letih je prišlo do mnogih deklaracij in regulacij na področju trgovine z organi in preprečevanju transplantacijskega turizma. Žal pa zaradi velikega povpraševanja in majhne ponudbe ni pričakovati, da bo črni trg mogoče preprečiti. Dodati velja še, da se v svetu pojavljajo vse pogostejši pozivi po popolni legalizaciji trga z organi. Zavedati pa se je potrebno da s tem učimo vse, za čemer stojimo pri darovanju organov. Te vrednote so: anonimnost, brezplačnost, samozadostnost in kakovost. Slovenija je namreč v svetovnem vrhu po presaditvah srca.
Pa omenimo še najpomembnejši deklaraciji:
- Prva bi bila Oviedska konvencija, podpisana 1997 na temo človekovih pravic v zvezi z biomedicino. Združuje resolucije držav članic Sveta Evrope o varnih in etičnih nacionalnih sistemih, ki omogočajo pravičen dostop do zdravljenja, o človekovem dostojanstvu, pravicah in zaščiti darovalcev in prejemnikov organov. Ob tem je potrebno tudi zagotavljati sledljivosti organov, izmenjevati podatke med državami in o preprečevati trgovino z organi.
- Morda najbolj pomembna je konvekcija Sveta Evrope proti trgovanju s človeškimi organi, ki je nastala leta 2015. Konvencija je danes temeljni pravno zavezujoč dokument. Natančno določa kriminalna dejanja povezana s trgovino z organi v različnih fazah, natančneje določa naloge in obveznosti zdravstvenega osebja glede poročanja o zlorabah ter ukrepe za zaščito žrtev kriminalnih dejanj. Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2022.
Novinar
