AVTOGENI TRENING KOT NAČIN SPROSTITVE

Živčni? ‘Napsihirani’? Ne morete spati ali jesti pred izpitom ali pa dežurate na WC-ju?
Vse to so običajne reakcije na povečano količino škodljivega, t. i. negativnega stresa. Opomba pod črto: negativni zato, ker stres sam zase ni škodljiv, dokler nas stimulira k dejavnosti, doseganju rezultatov, nevaren oziroma organizmu škodljiv postane šele, ko imamo občutek, da zahteve okolja presegajo naše zmožnosti – to pa nam predstavlja negativni stres.

Ljudje smo negativnemu stresu različno podvrženi – enake okoliščine nekatere popolnoma vržejo iz tira, drugi pa ostanejo hladni kot npr. špricer. Vzrok za to so po navadi naša zakoreninjena prepričanja, naše pretekle izkušnje in podobno. Ko je naše telo podvrženo stresu, je v stanju visoke napetosti.

Za zoperstavljanje stresu obstajajo različne tehnike. Težko je reči, katera je boljša in katera slabša – vsi namreč hvalijo svojo metodo. Dejansko pa je tako, da je najbolje, da si izberete eno in jo potem redno izvajate. Tako kot na drugih življenjskih področjih, tudi tu velja, da je vztrajnost ključnega pomena pri doseganju uspeha. Ena izmed najbolj znanih in tudi znanstveno podprtih tehnik sproščanja je avtogeni trening. ‘Šnelkurs’ iz etimologije: pridevnik ‘avtogen’ je sestavljen iz dveh grških besed – ‘autos’ pomeni sam, samostojen, ‘genos’ pa pomeni izvor. Avtogeni trening je torej metoda, kjer samostojno, sami, z uporabo sugestije dosežemo stanje sproščenosti.

Pri avtogenemu treningu gre za sistem vaj za aktivacijo parasimpatičnega živčevja s pomočjo sugestij na ravni uma. Nekaj laičnih besed o živčnemu sistemu – parasimpatično živčevje je odgovorno za obnavljanje in sproščanje telesa, simpatično živčevje pa je v nasprotju z njim po navadi simpatično le po imenu, saj telo pripravlja v stanje bojne pripravljenosti, kar pa je včasih neustrezno, saj taka reakcija ni vedno potrebna (ker smo si Slovenci svobodo namreč že izborili) in povzroča telesu škodo v obliki glavobola, bolečin v hrbtenici, stiskanja v prsih, potenja in podobnega. Sugestija izzove telesne reakcije, ki so pomirjujoče – poveča se količina krvi v okončinah, kar mišice sprošča.
Avtogeni trening je v Evropi razvil v začetku dvajsetega stoletja psiholog Oskar Vogt, nadaljeval pa psihiater dr. Johannes Schultz. Njegovi metodi je sledil Hannes Lindemann, ki je napisal zelo znano knjigo Sprostitev v stiski, nekakšen učbenik avtogenega treninga. Seveda je danes na trgu še več tovrstnih učnih pripomočkov. Za resen pristop pa se je najbolje udeležiti tečaja avtogenega treninga – to ima več pozitivnih aspektov: ker bomo za tečaj namenili nekaj denarja, nas bo to vsaj malo stimuliralo, da bomo na tečaju dejavno sodelovali in avtogeni trening bolje usvojili. Prav tako pa nas vodja tečaja usmerja in nam daje povratno informacijo o tem, kako uspešni smo pri izvajanju vadbe, kar posledično prispeva k boljši kakovosti izvajanja in seveda boljšim rezultatom vadbe.

Nekaj osnov same vadbe – lahko se izvaja v sproščenem sedečem ali ležečem položaju. Lindemann priporoča vadbo trikrat dnevno (zjutraj, opoldne in pred spanjem). Dolžina vadbe se povečuje, saj se vadba nadgrajuje, ko postopoma usvajate različne nivoje sproščanja.

Pred vadbo si je dobro zagotoviti mir. Torej izklopite mobilnik, utišajte papigo, podkupite psa … Potem se namestite za vadbo in začnite s prigovarjanjem pozitivnih sugestij. Osnovni trening sestavlja šest standardiziranih vaj. Vsaka vaja se osredotoča na določen del telesa in ima poseben učinek. Vadbi lahko dodate še sedmo vajo – ta predstavlja vaše lastno geslo, ki ga izgovorite glede na cilj, ki ga hočete doseči.

‘Vsak začetek je težak’, pravi pregovor in tudi tukaj je tako, saj posledice vadbe niso zaznavne takoj – po Lindemannu naj bi učenje vsakega koraka trajal približno en teden. Lahko traja več ali manj, treba pa je ostati miren in si zaupati, saj rezultati tako ne morejo izostati, vadba pa nam lahko le koristi.

Blaž Božnar