Vesolje je velika uganka. Tudi z najnovejšo tehnologijo lahko le opazujemo stvari od daleč (in vedno dlje) in predvidevamo. Astronomi ustvarjajo modele za razlago svojih opazovanj oz. nepričakovanih odstopanj. Vsak opažen planet, zvezda ali drugo nebesno telo mora skozi komisijski pregled, kjer se oceni verjetnost, da je bilo opazovanje pravilno. Najhuje je s črnimi luknjami, ki jih lahko opazujemo le posredno. Opazili smo jih že mnogo, mnogo pa jih je bilo le šum na meritvah, optična iluzija ali kaj tretjega. Skupina znanstvenikov, ki je pred kratkim potrdila obstoj nove črne luknje je razumljivo vesela. Pri svojem delu sicer večinoma razveljavljajo potencialna opažanja.
Črna luknja izven naše galaksije v ozvezdju VFTS 243
Tomer Shenar je s skupino sodelavcev objavil poročilo v Nature Astronomy, ki potrjuje, da smo res našli prvo spečo črno luknjo izven naše galaksije. Nahaja se v galaksiji Veliki Magellanov oblak približno 160.000 svetlobnih let od Zemlje. Črna luknja je del binarnega ozvezdja VFTS 243. Ob njej kroži še vroča modra zvezda z 25-krat večjo maso od Zemlje. Masa črne luknje je za devet Zemljinih.
Speče (dormant) črne luknje
Speče črne luknje so za astronome še posebej zanimive. Nastanejo iz velikih zvezd, ko se njihovo jedro sesede samo vase, a nihče ne ve, če pri tem pride do eksplozije supernove. Imenujejo se speče, ker skoraj nimajo učinka na svojo okolico. Oddajajo tudi zelo malo rentgenskih (X-ray) žarkov, zato jih je še posebej težko opaziti. V Mlečni cesti smo jih našli kar nekaj, izven naše galaksije pa je VFTS 243 prva.
Odkritje je plod šestletnega opazovanja meglice Tarantela v Velikem Magellanovem oblaku. Astronomi so uporabljali inštrument FLAMES (Fibre Large Array Multi Element Spectrograph) na teleskopu VLT (Very Large Telescope).
Znanstveniki verjamejo, da bo odkritje pomagalo rešiti nekatera vprašanja o črnih luknjah, njihovemu nastanku in vplivu na okolico. Ker je VFTS 243 binarno osončje, kjer nastanek črne luknje ni imel očitnega vpliva na svojo okolico, je še posebej zanimivo.
Po drugi strani pa je mogoče, da se je komisija Tomerja Shenarja zmotila. Do pred dvema letoma smo verjeli, da je Saggitarius A*, ki leži v središču Mlečne ceste prav tako črna luknja. Leta 2020 sta Reinhard Genzel in Andrea Ghez pokazala, da je Saggitarius A* supermasiven trden objekt in za to prejela Nobelovo nagrado. Tako tudi v tem trenutku drugi fiziki razvijajo modele, ki podatke iz meritev FLAMES interpretirajo drugače, brez črnih lukenj.
Novinar
