Ljudje že kar nekaj časa raziskujemo vesolje ter iščemo možnosti, kako bi po njem potovali in v njem (pre)živeli. Tu pomembno vlogo odigrajo tudi živali… od vinskih mušic pa vse do psov.
Živali v vesolju od samega začetka
Na začetku smo živali v vesolje pošiljali, da bi videli ali lahko živo bitje preživi tako potovanje, zdaj pa živali na mednarodni vesoljski postaji (MVP) pomagajo znanstvenikom pri drugih odkritjih.
S pomočjo podatkov, ki so jih znanstveniki pridobili s pošiljanjem živali v vesolje so lahko izumili nove tehnologije, ki so nam pri kasnejšem odkrivanju vesolja prišle še kako prav.
Leta 1783 so v balonu na vroč zrak v zrak poslali prve živali, te so bile raca, ovca in petelin, leta 1940 pa so v vesolje poslali prve glive in žuželke.
Prvi sesalec v vesolju je bila opica
Prvi sesalec v vesolju je bil 14. junija 1949 opica Albert II. S tem podvigom so želeli preučiti vpliv radiacije na sesalce. Albert II. je dosegel višino 130 km, umrl pa je pri pristanku, zaradi zapleta s padalom. Prvi polet sesalca v vesolje nas je vodil do prvega pristanka človeka na luni, ki se je odvil 20 let kasneje.
Rusi so za svoje vesoljske avanture raje izbrali pse, ki so bili bolj mirni med letom, in bili so tudi prvi, ki so žival živo vrnili nazaj na Zemljo. To sta bila psa Dizzik in Saigon leta 1951. Leta 1957 je bila Laika prva žival, ki je obkrožila Zemljo.
Med vsemi poskusi smo izgubili veliko živali, a so se znanstveniki tudi veliko naučili – izumili so nove tehnologije, izboljšali rakete, kapsule, pristajalno opremo in marsikaj drugega.
Sprememba DNK in parjenje v vesolju?
Leta 2003 in 2004 smo v vesolje na mednarodno vesoljsko postajo poslali preproste nevretenčarje, kjer želijo znanstveniki preučiti morebitno spremembo DNK.
Znanstveniki preučujejo tudi možnost razmnoževanja v vesolju. Zaradi pomanjkanja gravitacije, ki je zelo pomembna pri razvoju novega bitja razmnoževanju v vesolju temu trenutno ne kaže dobro. A znanstveniki še naprej iščejo rešitve.
Že leta 1979 so v vesolju uspešno parili in oplodili podgane, a plodovi niso bili zdravi in nobena od podgan ni rodila. Kot ena izmed rešitev se je pojavila uporaba zamrznjene sperme, a s tem rešimo problem oploditve ne pa tudi nadaljevanja nosečnosti.
Pri razvoju fetusa je zelo pomembna gravitacija, saj vpliva na mišice, srce, sinapse v možganih… brez gravitacije se torej ne more razviti zdravo živo bitje. Prav tako pa mikrogravitacija vpliva na vestibularne funkcije oziroma ravnotežje. Na zdravje zarodka negativno vpliva tudi radiacija, ki pa je v vesolju zelo močna.
Da se bomo torej lahko uspešno razmnoževali v vesolju, bo potrebnih še veliko raziskav.
V vesolju tudi vinske mušice
V vesolje smo poslali tudi vinske mušice, pri katerih preučujemo vpliv na razvoj živega bitja tudi po rojstvu in nadaljnem življenju. Veliko genov vinskih mušic posnema funkcije človeških, zato so toliko bolj primerne za raziskave. Prav tako so majhne in jih lahko v vesolje spravimo ogromno, ter imajo kratko življenjsko dobo – nekje 14 dni in lahko tako znanstveniki preučijo več generacij.
Pri vinskih mušicah znanstveniki preučujejo tudi vpliv bivanja v vesolju na imunski sistem ter splošen vpliv mikrogravitacije na živa bitja.
Za veliko preteklih in bodočih napredkov na področju potovanja in bivanja v vesolju se moramo torej zahvalit živalim, ki so pogumno zakorakale (ali odletele) v vesolje.
Junior novinar
