Karantene in zaustavitve človeških aktivnosti po svetu zaradi covida–19 so znanstvenikom omogočile, da prisluhnejo Zemeljinim najtišjim drhtenjem.
Ljudje smo res hrupna vrsta: kopljemo in razbijamo, letimo in se vozimo, pošiljamo težke tovore po vsem svetu. Vsa ta dejavnost ustvarja potresni hrup, ki prikrije občutljive signale iz oddaljenih majhnih potresov.
Raphael De Plaen, seizmolog na Nacionalni avtonomni univerzi v Mehiki, poslušanje majhnih potresov v običajnem času primerja s sedenjem na poroki za mizo, daleč stran od godbe. Glasbe ne morete zares razločiti, saj se med vami in zvočniki toliko ljudi smeji in govori.
»Toda zdaj med karanteno je podobno kot med vajo – nihče ne govori. Čeprav ste daleč stran, so zvočniki dovolj glasni, da lahko poslušate vse pesmi in jih jasno prepoznate.«
De Plaen pravi, da je s svojimi sodelavci lahko zaznal »pesmi« – v tem primeru potresne signale – za katere sploh niso vedeli, da obstajajo. In zdaj, ko so prepoznali te signale, bodo lahko preučili podatke za desetletja nazaj in uporabili te na novo odkrite potresne prstne odtise, da bodo lažje prepoznali majhne potrese iz preteklosti.
Študija, v kateri je sodelovalo več kot 70 seizmologov z vsega sveta, se nahaja v reviji Science: [Thomas Lecocq et al., Svetovno utišanje visokofrekvenčnega seizmičnega hrupa zaradi ukrepov pandemije COVID-19].
Poleg odkrivanja novih potresnih pojavov študija tudi prikazuje, kako bi seizmične podatke lahko uporabili za spremljanje človeške dejavnosti in gibanja. Na primer promet v določeni regiji, brez skrbi glede zasebnosti, ki je povezana s sledenjem mobilnim telefonom.
»Po definiciji je to, kar opažamo, že anonimno – nikakor ni mogoče vedeti, ali je Janez Novak zapustil svoj dom, da bi prenočil v drugem kraju.«
De Plaen poudarja, da je glavna ugotovitev raziskave morda edina pozitivna stvar globalne pandemije: zmožnost boljšega zaznavanja potresov v prihodnosti.
Novinar
