Zakaj se nam nekaj gabi? Razlaga, ki vam bo obrnila želodec!

Lasje v hrani, črvivo sadje, glasno žvečenje in cmokanje … gnus najpogosteje povezujemo s hrano. Kaj pa sploh gnus je?

Gnus je čustvo, ki se je skozi evolucijo razvilo kot obrambni mehanizem za zaščito posameznika pred nevarnimi snovmi in situacijami. Sprva je služil kot naravni odziv na pokvarjeno hrano in druge potencialno škodljive snovi. Kasneje se je njegova vloga razširila tudi na oblikovanje družbenih norm in moralnih vrednot.

Že Charles Darwin je v svojem delu The expression of the emotion in man and animals opisal gnus kot občutek, ki je sprva povezan z okusom, vendar se lahko sproži tudi z vonjem, dotikom ali celo vidom.

Darwin je opisal tudi fizične izraze tega čustva. Pri zmernem gnusu se usta široko odprejo, kot da bi želeli izpljuniti nekaj neprijetnega, pogosto je prisotno tudi izpljuvanje ali pihanje zraka skozi ustnice. To je pospremljeno z drhtenjem telesa in dvigom ramen, podobno kot pri občutku groze.

Pri močnem gnusu pa se obrazne mišice odzovejo še bolj intenzivno. Usta se široko odprejo, zgornja ustnica se močno privzdigne in posledično naguba nos, spodnja ustnica pa se izboči in zavihne navzven. Ti gibi so podobni tistim, ki se pojavijo pred bruhanjem. To kaže na evolucijsko povezavo med gnusom in refleksi, ki nas ščitijo pred zaužitjem nevarnih snovi.

Danes vemo, da gnus močno vpliva na naše odločitve, vedenje in celo na oblikovanje kultur ter etičnih sistemov. Čeprav gre za čustvo, ki nam je pogosto neprijetno, ima izjemno pomembno funkcijo pri oblikovanju naše zaznave sveta.

Kako je gnus nastal?

Raziskovalci, kot so Rozin, Haidt in McCauley v knjigi Handbook of emotions, ugotavljajo, da je gnus prvotno nastal kot naravna zaščita pred zaužitjem nevarnih snovi. Sčasoma je postal del širšega odziva na situacije, ki jih ljudje dojemamo kot grožnjo – ne le telesno, temveč tudi psihološko in družbeno. Evolucijsko gledano je gnus izjemno koristen. Varuje nas pred boleznimi in nevarnostmi, ki bi lahko ogrozile naše zdravje in preživetje.

V članku Understanding disgust Hanah A. Chapman in Adam K. Anderson pravita, da iz evolucijskega vidika je gnus povezan z nagonskim zavračanjem grenkih in neprijetnih okusov, saj ti pogosto signalizirajo prisotnost toksinov. Ta mehanizem ni omejen le na ljudi – podobne odzive najdemo tudi pri novorojenčkih, primatih in celo nekaterih preprostih organizmih, kot so morski nevretenčarji. To kaže, da gre za zelo star obrambni sistem, ki je skozi milijone let pomagal različnim vrstam preživeti. Poleg zavračanja okuženih ali potencialno strupenih snovi gnus vpliva tudi na način, kako izbiramo partnerje in kako se odzivamo na družbene norme. 

Kako gnus deluje v možganih?

Gnus posameznike odvrača od dejanj, ki so v družbenem kontekstu zaznana kot nesprejemljiva ali nemoralna, s čimer podpira oblikovanje in vzdrževanje družbenih norm. Njegova vloga je dvojna – vključuje fiziološko zaščito pred toksini, nalezljivimi boleznimi in drugimi nevarnostmi ter socialno regulacijo vedenja. Ta dvojnost odpira vprašanja o tem, kako se gnus oblikuje in regulira na nevrofiziološki ravni.

Gnus ni le preprost čustveni odziv, ampak je povezan z več deli možganov. Najpomembnejšo vlogo pri tem imajo insula, amigdala in deli čelnega režnja. 

Inzula ima osrednjo vlogo pri zaznavanju subjektivnih občutkov, saj omogoča zavestno zaznavo notranjih telesnih signalov. Posteriorna inzula prejema primarne signale iz telesa. Anteriorna inzula pa omogoča preoblikovanje teh signalov v subjektivne občutke, kar prispeva k naši zavesti o telesnem stanju in doživljanju čustev.

Amigdala je ključna pri procesiranju čustev, kot sta strah in gnus, saj ob zaznavi potencialno nevarnih dražljajev aktivira odzive, ki pripomorejo k izogibanju nevarnosti. Poleg tega ima pomembno vlogo pri učenju prek nagrajevanja in kaznovanja ter vpliva na oblikovanje implicitnih spominov, ki nas učijo, katerim dražljajem se je bolje izogniti.

Poleg tega so pri doživljanju gnusa aktivni tudi drugi deli možganov, kot so prefrontalna skorja, ki pomaga pri uravnavanju našega odziva, ter bazalni gangliji, ki sicer uravnavajo gibanje. Imajo pa tudi pomembno vlogo pri odločanju, vrednotenju ciljev in tveganj ter oblikovanju navad. Sodelujejo pri procesiranju dražljajev, ki sprožijo gnus, in pomagajo modulirati naše vedenjske odzive. 

Ti možganski centri skupaj omogočajo preplet telesnih občutkov, spominov in družbenih vplivov, ki oblikujejo našo zaznavo gnusa in naše vedenjske odzive nanj. Poleg tega gnus ni le instinktiven odziv, temveč je močno povezan tudi z učenjem in kulturnimi dejavniki. V različnih družbah lahko različni dražljaji sprožijo gnus. To je odvisno od tega, kaj posamezna kultura dojema kot nečisto, nevarno ali moralno zavrženo.

Tri vrste gnusa

V članku Disgust: evolved function and structure Joshua M. Tybur, Debra Lieberman, Robert Kurzban in Peter DeScioli gnus razdelijo v tri skupine. 

1. Patogeni gnus – naravni odziv na stvari, ki bi nas lahko okužile, kot so umazanija, pokvarjena hrana ali telesni izločki. Ta vrsta gnusa ima jasno biološko funkcijo, saj nas ščiti pred boleznimi, ki bi jih lahko prenesli patogeni organizmi.
2. Spolni gnus – občutek nelagodja ob neprimernih ali nezaželenih spolnih stikih, ki pomaga pri izbiri zdravih partnerjev. Ta vrsta gnusa je povezana z biološko potrebo po reproduktivnem zdravju in preprečevanju škodljivih spolnih interakcij.
3. Moralni gnus – odziv na neetična ali nepravična dejanja, kot so laži, nasilje ali izdaja, kar pomaga pri ohranjanju družbenega reda. Moralni gnus je eden ključnih mehanizmov, s katerimi ljudje uveljavljamo družbene norme in sankcioniramo vedenje, ki ga dojemamo kot nesprejemljivo.

Zakaj je gnus pomemben za družbo?

V članku Is moral disgust socially learned? Ana Aznar, Harriet R. Tenenbaum in P. Sophie Russell opisujejo socialni vidik tega čustva. Gnus ima pomembno vlogo pri oblikovanju družbenih pravil. Ljudje se nagonsko izogibamo posameznikom in situacijam, ki vzbujajo gnus, kar vpliva na to, kako izbiramo prijatelje, partnerje in skupine, katerim pripadamo. Hkrati pa lahko gnus vodi tudi v negativne posledice, kot so predsodki ali diskriminacija. Ker gnus močno vpliva na naše vrednote in odločitve, je razumevanje tega čustva ključno za razumevanje človeške družbe kot celote.

Na primer, moralni gnus pomaga pri kaznovanju neetičnih dejanj, vendar lahko v določenih primerih povzroči tudi pretirano stigmatizacijo določenih skupin ali praks. Zato je pomembno razumeti, kako gnus vpliva na naše obnašanje in sprejemanje odločitev. 

Zanimivo je, da se občutljivost na gnus spreminja skozi čas. Družbene spremembe in izpostavljenost različnim kulturam lahko vplivajo na to, kaj dojemamo kot gnusno in kaj sprejemljivo.

Zato, da se nam nekaj gabi, je torej krivo čustvo gnusa!

Gnus je eno najstarejših in najmočnejših čustev, ki nam pomaga prepoznavati nevarnosti in ohranjati družbene vrednote. Njegova dvojna vloga, biološka zaščita in družbena regulacija, ga naredi ključnega za naše vsakdanje življenje. Razumevanje gnusa je zato pomembno ne le za psihologijo in biologijo, temveč tudi za etiko, sociologijo in druge družbene vede. Čeprav nas gnus lahko vodi k impulzivnim in včasih neracionalnim odločitvam, je njegovo delovanje bistvenega pomena za naše preživetje in organizacijo družbe.