V dobre ali slabe namene si ljudje pogosto želimo pogledati v misli soljudi. Leta 1921 je John A. Larson izumil zloglasni detektor laži ali poligraf, ki naj bi policiji pomagal pri zasliševanju osumljencev. Stvar se je izkazala za skrajno nezanesljivo, detektor laži je imel povprečno 54 % možnosti, da pravilno ugotovi, ali oseba govori resnico. Približno toliko kot človeški izpraševalec.
Dobrih sto let pozneje je OpenAI v javno rabo ponudil ChatGPT. To ni edino takšno orodje na trgu, med drugimi ima svojo verzijo tudi Google. Kot vidimo, imajo ti programi ogromno moč, komentatorji že govorijo o izumu univerzalne umetne inteligence, ki bo prekosila človeka v čisto vsem – razen ljubezni. Morda pa ji uspe dešifrirati celo to, glede na nedavno raziskavo objavljeno v Nature Neuroscience.
Nov AI za branje misli
Raziskovalci z University of Texas, Austin so uporabili ChatGPT-ju podobno orodje, da je razvozlalo človeške misli iz magnetne resonance možganov. Pravilno je zapisalo neverjetnih 80 % besed, ki so jih udeleženci poslušali ali o njih razmišljali.
Za 16 ur posnetkov s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) so uporabili tri prostovoljce. fMRI je posebna metoda slikanja možganov, ki meri majhne spremembe v pretoku krvi po možganih. Z njo so znanstveniki do zdaj večkrat uspešno določili možganske centre za določena opravila. Prvič v zgodovini pa lahko znanstveniki s pomočjo umetne inteligence razločijo posamezne besede in misli, ki jih spremljajo.
Težava dešifriranja besedil iz človeških možganov je, da signal, ki ga zazna fMRI pusti sledi tudi do 10 sekund. V tem času človek izgovori okoli 20 besed, ki bodo na sliki le nepregledna zmes. Zato so raziskovalci razvili poseben program na osnovi ChatGPT-ja, ki misli oz. besede dešifrira sproti in prinaša zavidljive rezultate.
Zavidljivi rezultati
Prostovoljci so imeli tri naloge: besedilo so poslušali, morali so si predstavljati pripovedovanje besedila in pogledati kratek brezzvočni film. Medtem je umetna inteligenca priklopljena na fMRI snemalnik spremljala možganske signale in tolmačila besede ter misli. Ko so udeleženci besedilo poslušali, je pravilno razbrala pomen in zapisala besede med 72 in 82 odstotki. Besedilo, ki so si ga prostovoljci le predstavljali v glavi, je zadela med 41 in 74 odstotki. Njihovo interpretacijo nemega filma je razvozljala 21-45 % uspešno.
Blagoslov ali nevarnost?
Raziskave kot je ta vedno postavijo pred nas kup etičnih vprašanj in zadreg. Če se metoda še izboljša in začne dosegati odstotke krepko preko 80 % na vseh področjih, nas lahko skrbi za novo vrsto zasebnosti – zasebnost misli. Ni si težko predstavljati totalitarnega sistema, ki bi brez odlašanja posegel po tej tehnologiji.
V demokratičnih družbah bi tako orodje verjetno najprej uporabile korporacije za povečevanje prodaje in doseganje ekstremne storilnosti svojih zaposlenih. Kmalu zatem pa bi tudi najbolj demokratične vlade zamikalo branje misli osumljencev, potencialnih kriminalcev in drugih »troublemakerjev«. V namen varovanja družbe bi take poskuse pozdravili, a le če je sistem brezhiben. Kar pa ni in ni rečeno, da kadarkoli bo.
Nevarnejši scenarij bi bila ponovitev zgodbe z detektorjem laži. Kljub temu, da poligraf ni mogel zanesljivo pokazati ali nekdo laže, so ga ameriški varuhi zakona uporabljali na debelo. Ker poligraf meri srčni utrip, pritisk, potenje, temperaturo, naj bi v teoriji pokazal, da se človek laže, saj je pod stresom. A ravno najbolj prekaljeni in nevarni kriminalci verjetno nimajo posebnih telesnih reakcij kadar govorijo laži.
Prav tako so lahko prostovoljci v raziskavi zmedli umetno inteligenco s svojim nesodelovanjem. Kot vidimo tudi odstotki pravilnosti zelo variirajo. V scenariju kjer se začne pomanjkljivo metodo jemati preveč resno, jo uporabljati za nekritično branje človeških misli, se lahko marsikomu zgodi krivica. V enakem tonu so raziskovalci zaključili svoje poročilo z besedami: »Ključno je, da se širi vest o potencialnih nevarnostih tehnologije in ustvari zakone, ki bodo varovali zasebnost misli vsakega posameznika.«
Novinar
