Ste že kdaj slišali za eksperiment, imenovan »Tezejeva ladja«? Vprašanje, ki si ga zastavimo, je naslednje: »Če zaradi obrabe sčasoma zamenjamo vse dele ladje, dokler ne ostane noben originalen kos ladje, ali je to še vedno ista ladja?«
Če na hitro pogledamo v preteklost, h Grkom, v njihovih legendah zasledimo zgodbo o Tezeju. To je bil mladenič, ki je bil izbran, da gre na otok Kreto in se spopade s pošastjo. Pošast v labirintu je bil Minotaver – pol človek, pol bik. Po boju z Minotavrom se je Tezej odpravil nazaj v rojstne Atene z njegovo ladjo.
Za uganko je odgovoren Plutarh
Plutarh si je zamislil, da je lesena ladja, na kateri je plul Tezej, zagotovo postala narodno bogastvo, in zastavil je miselni eksperiment, ki od takrat navdušuje filozofe. Če ste Tezejevo ladjo popravljali desko za desko, tako da ni ostala nobena originalna deska, ali je še vedno ista ladja?
Odgovora sta vedno lahko vsaj dva. Ljudje lahko rečejo, da gre za isto ladjo, saj so vedno pluli z njo, le da so jo zaradi dotrajanosti sproti popravljali. Na drugi strani pa bi se zbiratelj, ki si je želel dati originalno ladjo v muzej lotil obnove. Gre in zbere vse originalne deske, jih obnovi in reče: »Imam Tezejevo ladjo!« Torej, vprašanje je, katera je ladja?
Različice miselnega eksperimenta Tezejeve ladje se pojavljajo povsod. V »WandaVision« studia Marvel se Vision sreča iz oči v oči s podvojenim jazom in mora ugotoviti, kdo je pravi Vision. V »The Good Place« Chidi Anagonye živi na stotine ločenih življenj in se mora soočiti s katerim, če sploh, predstavlja njegov pravi jaz. V drugih obdobjih so ljudje spraševali, ali se sekira še vedno šteje kot sekira Georgea Washingtona, če sta zamenjana tako ročaj kot glava sekire.
Tezejeva ladja predstavlja zanimiv miselni eksperiment
Miselni eksperiment s Tezejevo ladjo postavlja vprašanja o materialni sestavi predmetov: ali je ladja vsota svojih desk, vsota njene zgodovine plovbe ali oboje hkrati? Ali lahko za predmete, sestavljene iz drugih predmetov, sploh rečemo, da obstajajo?
Da bi odgovorili na ta vprašanja, se morajo filozofi ukvarjati z ugankami, kot so, ali lahko dve stvari zavzameta isto mesto ob istem času, kako so deli povezani s celoto in kako razmišljati o naravi časa. Podobno je izpostavil tudi moj profesor, ki je v razredu zastavil vprašanje: »Če lahko naredim popolno repliko sebe, kateri sem potem pravi jaz?«
Odgovorov je mnogo
Eden od odgovorov je, da so samo deske resnične in da je ladja »samo faza.« Ta odgovor, nihilizem, vzet do svoje logične skrajnosti, implicira, da obstajajo samo osnovni delci; predmeti, sestavljeni iz več delov, so le iluzija. Tako Tezejeva ladja nikoli ni zares obstajala.
Morda pa ladje res obstajajo; če je tako, jo morda določajo njeni deli. V tem primeru ima kustos muzeja prav. Če lahko predmeti preživijo zamenjavo delov – naše celice na primer nenehno umirajo in se zamenjajo, potem je morda ladja na morju prava ladja.
Ali pa sta morda ves čas obstajali dve ladji, ki sta si včasih delili isto lokacijo? Morda Tezejeva ladja obstaja kot veliko prekrivajočih se delov prostora-časa: ladja v trenutku, ko je bila zamenjana prva deska, ladja, kakršna je bila, ko je Tezej hodil po krovih, in ves obstoj ladje, od rastočih dreves, ki postanejo njene deske do odhoda v posmrtno življenje kot problem filozofske misli.
Odgovora nimamo, a vprašanje zato ni nič manj pomembno
»Mislim, da je zelo zanimivo, da sploh imamo to vprašanje,« je dejala Anne Sauka, filozofinja z univerze v Latviji. Samo vprašanje predpostavlja določeno ontologijo ali teorijo bivanja. Uganka Tezejeve ladje je najbolj smiselna v kontekstu substančne ontologije, v kateri so predmeti v središču filozofskega zanimanja. Alternativa je procesna ontologija, ki spremembe vidi kot bolj temeljno resnične kot objekte.
Gledano tako deske, ladje in sam Tezej niso statične stvari, temveč procesi, ki se vedno spreminjajo. Poskus zahtevati katero koli ladjo za Tezeja kaže na nepripravljenost dopustiti, da se katera koli ladja razvije v nekaj novega. »Samo vprašanje kaže, da imamo težave s spremembami,« je dejal Sauka.
Tezejevo ladjo lahko vidimo tudi kot metaforo za nas same: »Če se spremenimo, ali smo druga oseba?« je dejala Sauka. V procesni ontologiji je sprememba izhodišče. »Samost je nekaj, kar se zgodi le zaradi spremembe,« je dodala. Smrt »je samo razpad tistega določenega procesa, ki je bil nekaj časa stabilen proces.«
Filozofija kot del življenja
Za vse nas je pomembno, da si postavljamo tudi takšna zapletena vprašanja. Da razmišljamo malo izven meja mogočega in se sprašujemo o procesih, ki se dogajajo okoli nas. V tem smislu in pogledu je filozofija pomembna veda, ki nam na dolgi rok pomaga odgovoriti na pomembna življenjska vprašanja in nam pomaga odkrivati svet skozi drugačna očala. Kjer se vprašanje postavi vedno znova, je uporabnost filozofije v srednjih šolah, kjer ni nujno, da vsi profesorji zmorejo zajeti bistvo in podati prava vprašanja.
In kjer se zastavi tisto poglavitno vprašanje: »Ali sem jaz še vedno jaz, če se vse moje celice zamenjajo na približno 7 let?«, pa naj vprašanje velja za spodbudo k popravljanju samega sebe in postajanju najboljše verzije sebe.
Novinar
