Mikrobi so se pred 101,5 milijona let znašli zakopani v prsti še pred tiranozavrom rexom, ko je prazgodovinski Zemlji vladal takrat največji plenilec spinozaver. Čas je mineval, celine so se premikale, oceani so se dvigali in upadali, pojavile so se opice, veliki primati in sčasoma so se razvili ljudje z radovednostjo in veščinami za izkopavanje teh starodavnih celic. In sedaj so v japonskem laboratoriju raziskovalci oživili te enocelične organizme.
Pred 10 leti so raziskovalci na ladji JOIDES Resolution zbrali vzorce usedlin z dna oceana. Vzorci so prišli spod 100 metrov, 6000 metrov globokega dna južnega pacifika. To območje Tihega oceana ima zelo malo hranilnih snovi in malo kisika, ki so na voljo za življenje in raziskovalci so iskali podatke, kako se mikrobi preživljajo v tako odročnem delu sveta.
Kako dolgo živo bitje preživi brez kisika in hrane?
»Naše glavno vprašanje je bilo, ali lahko življenje obstaja v tako omejenem hranilnem okolju ali pa je to brez življenjska cona,« je Yuki Morono, znanstvenik Japonske agencije za znanost in tehnologijo za morje in zemljo in glavni avtor novega prispevka o mikrobih, zapisal v izjavi. »In želeli smo vedeti, kako dolgo lahko mikrobi vzdržijo v območju brez hranil.«
Njihovi rezultati kažejo, da se tudi celice, ki jih najdemo v 101,5 milijona let starih vzorcih usedlin, lahko prebudijo, ko kisik in hranila postanejo na voljo.
»Sprva sem bil skeptičen, vendar smo ugotovili, da je bilo do 99,1 % mikrobov v usedlini pred 101,5 milijona let še vedno živih in pripravljenih na prehranjevanje,« je dejal Morono.
Mikrobi so prenehali z vsemi opaznimi aktivnostmi. Toda ko so jim ponudili hranila in druge življenjske potrebščine, so postali spet aktivni.
Da bi zagotovili, da njihov vzorec ni bil kontaminiran s sodobnimi mikrobi, so raziskovalci odprli sediment v zelo sterilnem okolju. Izbrane prisotne mikrobne celice so hranili izključno iz drobne epruvete, zasnovane tako, da ne kontaminira okolja.
Celice so se odzvale, veliko od njih zelo hitro. Hitro so porabile dušik in ogljik. V 68 dneh se je skupno število celic povečalo za štirikrat v primerjavi s prvotnimi 6.986.
Aerobne bakterije – dihalci kisika – so najtrdnejše celice in je tudi najbolj verjetno, da se zbudijo. Ti drobni organizmi so preživeli le na drobnih mehurčkih zraka, ki se skozi geološke časovne dobe spustijo v sediment. Zdi se, da je hitrost presnove aerobnih bakterij ravno toliko počasna, da lahko preživijo tako izjemno dolgo.
Raziskava je bila objavljena 28. julija v reviji Nature.
Novinar
Vprašanje je ali se gre za rastlinske ali živalske mikrobe ? Ali lahko rastlinski mikrobi preživijo zato ker so neštevilni in se lahko v nedogled hranijo z drugimi odmrlimi, tako z
hranivom kot z dušikom ? Če lahko takšno tehnologijo stomilijon letnega preživetja koristijo tudi živalski mikrobi in se vmes ob nastanku ugodne temperature ali siceršnjega ambienta v večkratnih intervalih razživijo, so nas ljudi, ki smo sposobni samo za vekomaj umreti, krepko prekosili in se nam jih ne splača kopirat, temveč samo pogruntati način, kako izboljšat kakovost življenja do takšne mere, da ga bomo z veseljem živeli dalje. Sedaj pa večkrat vidimo, da nam s velikimi težavami ne uspeva umirati še prej. Sivc.
Glede na to, da piše anaerobne bakterije – dihalci kisika, gre za živalske. Dvomim, da lahko to preprosto upscalaš na hjumane. Preproste bakterije imajo manj kompleksnih procesov za vzdrževat. Verjetno se bomo več naučili od nesmtrnih hobotnic in nerakavih slonov. ?