V snežni dolini visoko v Indijski Himalaji se nahaja odročno jezero, polno človeških okostij. Jezero Roopkund leži na nadmorski višini pet tisoč metrov, ob vznožju ene najvišjih indijskih gora. Ostanki ležijo po vsem jezeru, ki ga je sicer odkril britanski gozdni čuvaj leta 1942.
Jezero je večino leta zamrznjeno. Okostnjaki so vidni samo takrat, ko se sneg stopi, včasih pa lahko vidimo celo ostanke mišic in dobro ohranjena trupla. Do zdaj je bilo odkritih približno 600-800 ljudi. Lokalna uprava jezero označuje za skrivnostno.
Od kod so prišli?
Že več kot pol stoletja antropologi in znanstveniki preučujejo ostanke in si postavljajo različna vprašanja. Kdo so bili ti ljudje? Kdaj so umrli? Kako so umrli? Od kod so prišli? Ena starejših teorij je ostanke povezovala z indijskim kraljem, njegovo ženo in spremljevalci, ki so umrli med snežnim viharjem pred približno 870 leti.
Druga teorija predvideva, da so nekatera okostja ostanki indijskih vojakov, ki so poskušali zavzeti Tibet leta 1841, kar pa jim ni uspelo. Več kot 70 vojakov je bilo prisiljenih najti pot domov preko Himalajskega gorovja, pri čemer so umrli.
Naslednja teorija pa predpostavlja, da gre za pokopališče, kjer so pokopali žrtve epidemije. V bližnjih vaseh je razširjena priljubljena ljudska pesem, ki govori o tem, kako je boginja Nanda Devi ustvarila nevihto in točo, ki je ubila ljudi na poti ob jezeru.
En katastrofalen dogodek
Zgodnje raziskave okostij so razkrile, da je bila večina umrlih visokih. Večinoma so bili odrasli srednjih let, med 35 in 40 letom starosti. Otrok in dojenčkov ni bilo. Nekatera okostja so pripadala starejšim ženskam. Vsi so bili razmeroma dobrega zdravja.
Splošno je bilo sprejeto, da okostja predstavljajo skupino ljudi, ki so vsi umrli hkrati, in sicer med katastrofalnim dogodkom, ki se je zgodil v 9. stoletju. Zadnja petletna študija, ki je vključevala avtorje iz 16 institucij iz Indije, ZDA in Nemčije, pa je odkrila, da ta predvidevanja morda ne držijo.
Nova odkritja
Znanstveniki so genetsko analizirali in datirali ostanke 38 okostij, od tega 15 žensk, ki so jih našli v jezeru. Nekateri so bili stari 1200 let. Odkrili so, da so bili mrtvi genetsko raznoliki, njihove smrti pa so bile časovno razpršene tudi do 1000 let.
Glavni avtor študije Eadaoin Harney pravi, da zato ne moremo predvidevati, da gre za en katastrofalni dogodek, ki je povzročil vse te smrti. Še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo, vemo pa, da smrti ni povzročil zgolj en dogodek.
Genetska študija je odkrila raznolikost ljudi. Ena skupina je bila podobna današnjim prebivalcem južne Azije, druga pa sodobnim prebivalcem Krete. Skupina, ki je prišla iz južne Azije, ni prišla iz istega prebivalstva.
Zakaj so se znašli na tako odročnem kraju?
So te raznolike skupine ljudi potovale k jezeru v manjših skupinah v različnih obdobjih? So vsaj nekateri umrli kot posledica enega dogodka? Ob jezeru niso našli orožja ali trgovskega blaga, saj se ne nahaja ob trgovski poti. Genetske študije niso našle bakterijskih patogenov, ki bi dokazali, da jih je ubila bolezen.
Romanja v tem okolju bi pojasnila, zakaj so ljudje tu potovali. Študije pa kažejo, da so se ta pojavila v poznejšem 19. stoletju. Napisi v lokalnih templjih so nastali med 8. in 10. stoletjem, kar nakazuje potencialno zgodnejša romanja.
Znanstveniki zato verjamejo, da so nekatera trupla umrla množične smrti med romanjem. Kako so se prebivalci Mediterana sploh znašli v indijskih gorah? Zdi se namreč neverjetno, da bi Evropejci potovali vse do Indije, kjer bi se udeležili romanja. Ali je šlo za genetsko izolirano skupino ljudi z mediteranskimi predniki, ki so že dalj časa živeli na tem območju? Odgovorov na ta vprašanja še nimamo.
Urednica revije Študent
