Žareči polarni sij se je lesketal na nebu nad severnim Atlantikom 15. aprila 1912, v noči, ko je potonil znameniti RMS Titanic. Nove raziskave sedaj nakazujejo, da bi lahko geomagnetna nevihta, ki so jo povzročile polarne luči, zmotila ladijski navigacijski in komunikacijski sistem ter ovirala reševanje. To je spodbudilo katastrofo, ki je bila kriva za smrt več kot 1500 potnikov.
Očividci so opisali žar polarnega sija, ko se je Titanik potapljal, pri čemer je en opazovalec pričal, da je bila »tisto noč svetloba polarnega sija zelo močna«, so poročali v novi študiji v reviji Weather.
Aurora Borealis
Polarni sij nastane iz sončnih neviht, ko sonce izžene hitre tokove elektrificiranega plina, ki brzijo proti Zemlji. Ko nabiti delci in energija trčijo z zemeljsko atmosfero, nekateri potujejo po linijah magnetnega polja in komunicirajo z atmosferskimi plini, da svetijo zeleno, rdeče, vijolično in modro. Po podatkih Nase, ti nabiti delci lahko motijo tudi električne in magnetne signale, kar povzroča prenapetosti in nihanja.
Sončna nevihta (imenovana tudi geomagnetna nevihta), ki je dovolj močna, da ustvari polarni sij, je lahko prizadela tudi kompase in brezžično komunikacijo na Titaniku in na bližnjih ladjah, ki so ji poskušale priskočiti na pomoč. Že majhna motnja bi lahko zadostovala za usodo plovila, so napisali v študiji.
Severni sij je bil zelo močan, ko je Titanik potonil
James Bisset, drugi častnik RMS Carpathia (ladje, ki je rešila preživele s Titanika), je v svojem dnevniku ponoči 14. aprila 1912 zapisal: »Lune ni bilo, a Aurora Borealis se je bleščala kot mesečevi žarki, ki so streljali s severnega obzorja.« V dopisu, objavljenem pet ur kasneje, je Bisset opozoril, da je še vedno videl »zelenkaste žarke« polarnega sija, ko se je Carpathia približevala rešilnim čolnom Titanika.
Preživeli so tudi opisali, kako so okoli 3. ure po lokalnem času opazili severni sij s svojih rešilnih čolnov. Žar luči »je napravil obok po severnem nebu, segajoč do zvezde Severnice«, je zapisal preživeli s Titanika Lawrence Beesley.
Hkrati, ko so nabiti delci sončne nevihte ustvarjali precejšen »Light-show«, bi lahko tudi vplivali na kompas Titanika. Odstopanje le 0,5 stopinje je dovolj, da bi ladja zašla s poti in se postavila na smer usodnega trka proti ledeni gori.
»Ta očitno nepomembna napaka bi lahko povzročila razliko med trčenjem v ledeno goro in popolnem izogibu,« so zapisali.
Čudni signali
Tudi radijski signali tiste noči so bili »čudaški«, so poročali operaterji na krovu RMS Baltic (Baltic je bila ena od ladij, ki se je odzvala na klic Titanika v stiski, toda RMS Carpathia je tja prišla prva). Signalov SOS, ki jih je Titanik poslal na bližnje ladje, ni bilo slišati, odzivi na Titanik pa po navedbah raziskovalcev niso bili nikoli prejeti.
»Uradno poročilo o potopitvi Titanika navaja, da so ljubiteljski radijski navdušenci povzročili motnje z zastojem radijskih valov in tako preprečili natančno razširjanje nujnih signalov na druge ladje v bližini,« so zapisali.
»Vendar so takrat imeli nepopolno znanje o vplivu geomagnetnih neviht na ionosfero in motenj v komunikaciji. Ugotavljamo, da je trajajoča zmerna do močna geomagnetna nevihta v bližini polarnega sija negativno vplivala na prejem natančnih SOS signalov bližnjih plovil, kot tudi motnje radioamaterjev.«
Če bi prišlo do geomagnetnih motenj zaradi sončne nevihte, »bi to lahko vplivalo na vse vidike tragedije«, vključno z navigacijskimi napakami, ki so povzročili trk ledene gore, in neuspešnimi komunikacijami SOS, ki so upočasnili prihod reševalnih ladij.
Čeprav je Titanik potonil pred več kot 100 leti, zgodba o tem usodnem potovanju in njegov tragičen zaključek še naprej vznemirjata. Toda medtem ko slava ladje ne pojenja, razbitina sama hitro razpada. Ko je skupina raziskovalcev avgusta 2019 obiskala Titanik, so ugotovili, da so del desnega boka ladje – tam, kjer je bilo veliko državniških prostorov – razjedli močni oceanski tokovi, mikrobi, ki uničujejo kovine in jedka sol.
Novinar
