Študija posnetkov, ki so jih posneli sateliti v času hladne vojne, je presenetila raziskovalce fakultete v Darthmouthu. Na njih je moč prepoznati kar 396 prej neznanih in nedokumentiranih rimskih utrdb, ki se raztezajo vse od zahodne Sirije do severozahodnega Iraka, tj. v smeri zahod – vzhod.
Revolucionarno odkritje
Odkritje je tako ovrglo dosedanjo teorijo, da so Rimljani utrdbe na območju t. i. rodovitnega polmeseca gradili v smeri sever – jug. To teorijo je postavil Antoine Poidebard, ki je v času med obema vojnama na tem območju dokumentiral 116 utrdb.
Poidebard je v tistem času veljal za pionirja, saj je svoje raziskovanje opravljal z letalom. Gre za enega izmed prvih tovrstnih podvigov, ki pa so žal klonili pred sodobnejšo tehnologijo.
Na podlagi Poidebardovih odkritij in zaradi takratnega splošnega prepričanja, da so te utrdbe Rimljani postavili zaradi napadov z območja Perzije in Arabije, je bila teorija sever – jug sicer logična, vendar sodobni dokazi kažejo na očitno tendenco zahod – vzhod.
Izgled utrdb
Po preučitvi satelitskih posnetkov, ki pokrivajo približno 300 000 kvadratnih kilometrov, so raziskovalci na novo odkrili 396 rimskih utrdb. Prav tako jim je uspelo najti 38 od 116 utrdb, ki jih je skoraj stoletje pred njimi dokumentiral Poidebard.
Razlog, zakaj niso našli vseh, je, da je bilo veliko teh utrdb uničenih zaradi kmetijstva, rabe tal in vojn. Znanstveniki ocenjujejo, da je bilo vseh stavb na tem območju še veliko več in da se jih je ohranila le peščica.
Odkrite utrdbe so bile dovolj velike za nastanitev vojakov, konj in kamel. Na podlagi satelitskih posnetkov se je dalo ugotoviti, da so imele nekatere izmed teh utrdb tudi opazovalne stolpe.
Grajene so bile iz kamna in opek, ki so jih izdelovali iz blata. Ker gre za stavbe z različnimi nameni, se razlikujejo tudi po velikosti. Utrdbe, ki jih je odkril Poidebard so merile 50 metrov v širino in 100 metrov v dolžino.
Novinar
