Če potuješ na Bali, ne boš videl kakaduja, če pa se odpraviš na sosednji otok Lombok, ga boš. Podobno je z vrečarji: V Avstraliji živijo številne vrste vrečarjev, kot sta kenguru in koala. Bolj ko greš proti zahodu, redkejši so. Medtem ko boš na indonezijskem otoku Sulavezi našel le dva predstavnika teh tipično avstralskih sesalcev, jih boš na sosednjem Borneu zaman iskal. Po drugi strani pa v Avstraliji ni sesalcev, ki so značilni za Azijo, kot so medvedi, tigri ali nosorogi.
Ta nenadna sprememba v sestavi živalskega sveta je že pritegnila pozornost britanskega naravoslovca in sooblikovalca evolucijske teorije Alfreda Russella Wallacea, ki je med letoma 1854 in 1862 potoval po indoavstralskem arhipelagu in zbiral živali in rastline. Opisal je (nevidno) biogeografsko črto med Balijem in Lombokom ter Borneom in Sulawesijem, ki označuje najzahodnejšo razširjenost avstralske favne.
Fascinantna sprememba divjih živali
Raziskovalce biotske raznovrstnosti že dolgo navdušuje ta nenadna sprememba živih bitij ob črti Wallace. Kako je prišlo do teh vzorcev razširjenosti, pa še ni bilo podrobno pojasnjeno.
Ena od razlag je tektonika plošč. Pred 45 milijoni let se je avstralska plošča začela pomikati proti severu in zdrsnila pod mogočno evrazijsko ploščo. To je približalo dve kopenski masi, ki sta bili prej daleč narazen. Kopenska bitja so lažje naseljevala eno celino z druge. Zaradi tektonskih premikov so med celinama nastali tudi nešteti (vulkanski) otoki, ki so jih živali in rastline uporabljale kot odskočne deske za selitev proti zahodu ali vzhodu.
Več azijskih živali v Avstraliji kot obratno
Toda zakaj je več vrst našlo pot iz Azije v Avstralijo, kot obratno, je bilo do zdaj skrivnost.
Da bi bolje razumeli asimetrično porazdelitev vretenčarjev ob Wallaceovi črti, so raziskovalci pod vodstvom Loïca Pellissierja, profesorja ekosistemov in krajinske evolucije na ETH Zürich, izdelali nov model. Združuje rekonstrukcije podnebja, premike plošč med 30 milijoni let nazaj in današnjim časom ter obsežen nabor podatkov o približno 20.000 pticah, sesalcih, plazilcih in dvoživkah, ki jih danes najdemo na tem območju.
Podnebje na območjih izvora je odločilno
V najnovejši številki revije Science so raziskovalci pokazali, da so prilagoditve podnebju na območjih izvora delno odgovorne za neenakomerno porazdelitev azijskih in avstralskih živalskih predstavnikov na obeh straneh Wallaceove črte.
Poleg tektonike plošč so bile za izmenjavo med celinama odločilne tudi okoljske razmere, ki so prevladovale pred milijoni let. Na podlagi simulacij so raziskovalci ugotovili, da so živali, ki izvirajo iz Azije, bolj verjetno skakale čez indonezijske otoke, da bi dosegle Novo Gvinejo in severno Avstralijo.
Na teh otokih je bilo tropsko vlažno podnebje, ki jim je ustrezalo in so se mu že prilagodili. Avstralska divjad je bila drugačna, saj se je razvila v hladnejšem podnebju, ki je sčasoma postajalo vse bolj suho, zato se je na tropskih otokih uveljavila manj uspešno kot favna, ki se je selila iz Azije.
Azijsko podnebje je torej bilo naklonjeno bitjem, ki so v Avstralijo prispela preko tropskih otokov živalske regije, znane kot Wallacea, zlasti tistim, ki so lahko prenašala širok razpon podnebja. Tako so se lažje ustalili na novi celini. »Zgodovinski kontekst je ključnega pomena za razumevanje vzorcev porazdelitve biotske raznovrstnosti, ki jih opazimo danes, in je bil manjkajoči del sestavljanke, ki pojasnjuje enigmo Wallaceove linije,« pravi prvi avtor Alexander Skeels, podoktorski raziskovalec v Pellissierjevi skupini.
Konkurenčne prednosti za tropske vrste
Lastnosti vrst, ki so se razvile v tropskih habitatih, vključujejo hitrejšo rast in večjo konkurenčnost, ki jim omogoča, da prenesejo pritisk sobivanja s številnimi drugimi vrstami. V ostrejših podnebjih, kot so hladnejše in bolj suhe regije Avstralije, morajo organizmi običajno razviti posebne prilagoditve za spopadanje s sušo in toplotnim stresom. Te vključujejo vedenjske prilagoditve, kot je nočna aktivnost, in fiziološke prilagoditve za zmanjšanje izgube vode. »Številne avstralske žabe se zaradi tega zakopljejo v zemljo in dolgo ostanejo v mirujočem stanju,« poudarja Skeels. »Nekaj, kar je redko pri tropskih žabah.«
Ugotovitve so pomembne za raziskovalce: »Jasno povedo, da lahko današnje vzorce porazdelitve biotske raznovrstnosti razumemo le, če v svoje premisleke vključimo geološki razvoj in podnebne razmere prazgodovine,« pravi Pellissier.
Dediščina davno preteklih obdobij je oblikovala vzorce biotske raznovrstnosti vse do danes. Pomaga nam tudi razumeti, zakaj je danes več vrst v tropih kot v zmernih zemljepisnih širinah. »Da bi popolnoma razumeli porazdelitev biotske raznovrstnosti in procese, ki jo ohranjajo v sedanjosti, moramo ugotoviti, kako je do nje prišlo,« pravi raziskovalec.
Naučiti se razumeti invazivne vrste
To še posebej velja za biogeografijo, saj izmenjava vrst med celinami še vedno poteka redno in z zaskrbljujočo hitrostjo danes, ko ljudje selijo živali in rastline po planetu. Te vrste lahko postanejo invazivne na drugih celinah in škodijo favni in flori prednikov.
»Poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na izmenjavo na dolgih časovnih lestvicah, je pomembno za razumevanje, zakaj lahko vrste postanejo invazivne na novejših časovnih lestvicah. V trenutni krizi biotske raznovrstnosti nam to lahko pomaga bolje oceniti posledice vdorov, ki jih povzroči človek,« poudarja Skeels.
Novinar
