Sredi naše galaksije Mlečne ceste leži ogromna črna luknja imenovana Sagittarius A. Ne moremo je videti, saj, kot to črne luknje počno, posrka vase vso svetlobo. Njen premer je približno 60 milijonov kilometrov, masa pa štirimilijonkrat večja od našega Sonca.
Mednarodni skupini znanstvenikov je uspelo posneti fotografijo te pošasti v sredini naše galaksije. Okoli črne luknje kroži oblak segretih delcev, plazme, ki zaradi velikih hitrosti žari. Posnetki črnih lukenj so pravzaprav fotografije krožečih delcev, ne pa črne luknje same.
Sagittarius A so znanstveniki ujeli s posebnim teleskopom leta 2017 skupaj z še drugo črno luknjo Messier 87 ali M87. Messier je mnogo večji od našega Sagittariusa, njegova masa je 6,5 milijardokrat večja od Sonca, a Sagittarius je »naša« črna luknja. Kot je povedal prof. Heino Falcke, bo opazovanje Sagittariusa precej bolj plodno, ker nam je mnogo bližje.
Črne luknje so zanimiva in skrivnostna telesa, ki preizkušajo meje naše domišljije in matematike. Njihov obstoj je teoretiziral Albert Einstein, čeprav niti sam ni mogel verjeti, da res obstajajo. V članku iz leta 1939 je celo zapisal, da ta fenomen ne obstaja »v resničnem svetu«. Šele pred kratkim, leta 2019, so znanstveniki nedvomno potrdili njihovo eksistenco s fotografijo prej omenjenega M87. Gre za telesa s tolikšno maso in gravitacijo, da vase posrkajo vse, kar prestopi gravitacijski prag, imenovan dogodkovni horizont (z izjemo domnevnega Hawkingovega sevanja). Za boljše razumevanje teh čudnih teles si lahko ogledaš spodnji video, če hočeš izkusiti grozo približevanja eni izmed njih, pa priporočam film Medzvezdje (Interstellar).
Črni luknji Sagittarius A in Messier 87 so znanstveniki opazovali z teleskopom Event horizon telescope (EHT) leta 2017. Ker je Messier 87 veliko večji in bolj oddaljen, je bilo lažje razviti fotografijo, za Sagittarius pa so potrebovali več časa. Teleskop EHT ima poseben način delovanja. Ker sta črni luknji tako daleč, bi potrebovali ogromno lečo, ki bi zagotovila dovoljšnjo povečavo. Takšno, ki je ne premore niti novi vesoljski teleskop James Webb. EHT zato združuje pogled na nebo z osmih observatorijev po svetu in praktično ustvari lečo s premerom Zemlje. Podatke observatorijev združijo superračunalniki in jih prevedejo v enotno sliko, ki nam jo je predstavila ekipa EHT. Postopek je dolgotrajen, zapleten in drag, vendar znanstveniki pravijo, da lahko s takšnim teleskopom z Zemlje razločimo kajzerico na Luni.
Ko opazujemo črne luknje, torej opazujemo plazmo okoli njih, ki šviga v vse smeri. Ker se premika z nezanemarljivim odstotkom svetlobne hitrosti, plazma, ki potuje proti nam, sveti še bolj – podobno kot se zaradi dopplerjevega efekta zviša zvok sirene, ki se nam približuje. M87 se zdi dokaj statičen, saj na razdalji 53 milijonov svetlobnih let ne vidimo podrobnosti. Pri Sagittarius A, ki je oddaljen 26 tisoč svetlobnih let, pa so znanstveniki dobesedno videli premikanje oblakov plazme okoli njega. Pravilno interpretirati premikajočo sliko je velik zalogaj tudi za superračunalnike in tako šele tri leta po prvi fotografiji črne luknje v zgodovini (Messierja 87) lahko vidimo tudi fotografijo naše črne luknje.
Avgusta se bo proti središču Mlečne ceste zasukal še James Webb, ki sicer nima moči, da bi neposredno opazoval črno luknjo. Njegova naloga bo preiskovati okolico Sagittariusa A, obnašanje zvezd v njeni bližini in opaziti morebitne manjše črne luknje ter dokaze za obstoj temne snovi.
Novinar
