Od akademskih del, ki ženskam pripisujejo podporno vlogo moškim lovcem in nabiralcem, do upodobitve jamske ženske v bikinkah, ki jo je leta 1966 v filmu Milijon let pred našim štetjem upodobila Raquel Welch, se je delitev spolov v kameni dobi trdno zasidrala v javni zavesti.
Medtem ko so moški hodili na lov za volnatimi mamuti, so se ženske kot matere ali izkoriščani objekti moškega poželenja pred nasilnim svetom skrivale v jamah, kar naj bi bilo v skladu z najnovejšimi raziskavami vse bolj oddaljeno od razumevanja.
Lady Sapiens: the Woman in Prehistory
Zgodovinarji in filmski ustvarjalci, ki stojijo za francosko knjigo in dokumentarnim filmom Lady Sapiens: the Woman in Prehistory, ki bosta septembra izšla v Veliki Britaniji, pravijo, da si zdaj prizadevajo ovreči poenostavljeno delitev vlog s poudarjanjem napredka pri preučevanju kosti, grobov, umetnosti in etnografije, ki so v javnosti pogosto prezrti.
»Dolgo časa je bila prazgodovina pisana z moškega stališča, in ko so bile omenjene ženske, so bile prikazane kot nemočna, prestrašena bitja, ki so jih varovali premočni moški lovci,« v predgovoru knjige piše Sophie de Beaune, profesorica prazgodovine na univerzi Jean-Moulin-Lyon III. »Odkar so ženske začele vstopati v vrste prazgodovinarjev, se je postopoma pokazala drugačna slika. Bralec bo morda presenečen ugotovil, da vloge moških in žensk niso bile tako jasno začrtane in da je preživetje zagotavljalo sodelovanje med vsemi člani skupine, ne glede na njihov spol ali starost.«
V knjigi je zapisano, da so se današnji klišeji v veliki meri oblikovali zaradi pomanjkanja zanimanja za vlogo žensk med pionirji raziskovanja v 19. stoletju. Gre za vsiljevanje kulturnih razumevanj tistega obdobja v raziskovanje in množico umetniških del, od umetniških del Paula Jamina Dangerous Encounter and A Rape in the Stone Age iz leta 1888 do filma Dona Chaffeya One Million Years BC ki to erotizacijo »potiska do skrajnih meja – uteleša jo simbol seksa Raquel Welch«.
Ženska tudi lovila in imela gospodarsko vlogo
Thomas Cirotteau, eden od ustvarjalcev dokumentarnega filma, ki je skupaj z Jennifer Kerner in Éricom Pincasom pripravil knjigo, je dejal, da namen ni bil prikazati prazgodovinsko žensko – črnolaso in večinoma modrooko – kot superžensko, temveč »razširiti možnosti glede njene vloge. Lahko je lovila. Imela je zelo pomembno gospodarsko vlogo. Lahko se je ukvarjala z umetnostjo, povezava med moškimi in ženskami pa je bila lahko zelo spoštljiva in polna nežnosti,« je dejal.
Knjiga se osredotoča na obdobje zgornjega paleolitika pred 10 000 do 40 000 leti in izpostavlja gravure, najdene na kamnitih ploščah na paleolitskem najdišču Gönnersdorf v Nemčiji, ki prikazujejo žensko z nosilko na hrbtu, ki ji omogoča proste roke pri lovu in iskanju hrane.
Dokumentaristi opozarjajo na študije okostij, ki razkrivajo moč mišic zgornjega dela ženskih rok, in na nedavno najdbo na perujskem najdišču Wilamaya Patjxa, ki dokazuje, da so ljudje lovili veliko divjad.
Izkopali več grobišč
Izkopali so pet grobišč in ekshumirali šest osebkov. Pri dveh od njih so našli lovsko orodje: pri moškem, starem 30 let, in mladi ženski, mlajši od 20 let. V grobu mlade ženske je bilo shranjenih 24 kamnitih predmetov, ki so vsebovali orodje, potrebno za lov in klanje velike divjadi: šest izstrelkov, štiri strgala, nož in več odlomljenih kamnitih lusk.
Na desetih najdiščih v ZDA iz poznega pleistocena ali zgodnjega holocena (med 12 000 in 8000 leti pred našim štetjem) je bilo odkritih 11 grobišč, kjer so bile ženske pokopane skupaj z orožjem, kar nakazuje, da ima odkritje v Peruju širši pomen.
Ženska ni bila stalno noseča
De Beaune v knjigi ugotavlja, da so raziskovalci podcenjevali tudi pomen lova na male zveri, pa tudi ribolova, nabiranja školjk ali lova na male morske živali, kar so vse dejavnosti, s katerimi so se verjetno ukvarjale ženske. Materinstvo je bilo le eden od vidikov življenja žensk v tistem obdobju. Po najnovejših spoznanjih o prehrani in načinu življenja v tistem obdobju niso bile stalno noseče. Študije ogljika, stroncija in kalcija v kosteh kažejo, da so bili otroci dojeni do četrtega leta starosti, kar zmanjšuje plodnost.
Vincent Balter, direktor francoskega Centra za nacionalne raziskave, v knjigi piše: »Ker so paleolitske ženske lahko rojevale otroke do približno 30. leta starosti, če rečemo, da je dojenje trajalo dve ali tri leta in da so prvega otroka rodile pri približno štirinajstih letih, dobimo največ pet ali šest rojstev na žensko.«
Ženska dosegla visok status
Knjiga tudi navaja, da so ženske v svojih skupnostih dosegale visok status. Najdišče Lady of Cavillon, ostanki ženske z lobanjo iz školjk, pokopane v jamskem kompleksu Balzi Rossi v Italiji, naj bi lahko bilo dragocen namig, »ki razkriva spoštovanje, ki ga je pleme imelo do te ženske«.
Dokumentarni film, ki je spremljal knjigo v Franciji, si je ob predvajanju na programu France-5 ogledalo 1,5 milijona ljudi, vendar ni ostal brez polemik.
V odprtem pismu, objavljenem v časopisu Le Monde oktobra lani, je devet strokovnjakov za prazgodovino zapisalo, da dela »sistematično odpravljajo vse elemente, ki bi lahko nakazovali verjetnost (ali celo samo možnost) moške prevlade, tako da jih omenjajo na bolj ali manj prikrit način ali pa jih odločno ignorirajo«.
Cirotteau je dejal, da dokumentarni film in knjiga nista militantna glede življenja in izkušenj prazgodovinskih žensk, saj je bilo tako malo gotovega. »Naša vloga ni poudarjati vloge moških in žensk, temveč le prikazati možnosti v njihovih dejavnostih in statusu v prazgodovini.«
Novinar
