Nekega nevihtnega dne ali nevihtne noči pred približno 1700 leti je med postankom na Majorki nasedla ladja, ki je prevažala na stotine amfor vina, oliv, olja in garuma – fermentirane ribje omake, ki je tako razveseljevala antične brbončice.
Trgovsko plovilo, ki se je na poti iz jugozahodne Španije v Italijo verjetno zasidralo v zalivu Palma, so hitro pogoltnili valovi in ga pokopali v pesek plitvega morskega dna. Do prejšnjega meseca so bili njeni čudežno ohranjeni zakladi nedotaknjeni, čeprav je ležala le dva metra pod trebuhi neštetih turistov, ki se kopajo na eni od najbolj prometnih plaž na Balearih.
Zdaj pa ladja, znana kot razbitina Ses Fontanelles, izroča svoje arheološke, zgodovinske in gastronomske skrivnosti. V operaciji, ki jo je nadzoroval upravni organ otoka, Consell de Mallorca, in v kateri so sodelovali strokovnjaki s treh španskih univerz na Balearih, v Barceloni in Cádizu, je bilo izvlečenih približno 300 amfor in drugih predmetov, ki ponujajo neprecenljiv vpogled v Sredozemlje četrtega stoletja našega štetja in vsakdanje življenje posadke. Poleg glinenih kozarcev, na katerih so še vedno vidni poslikani napisi ali tituli picti, so arheologi našli še usnjen čevelj, vrvni čevelj, lonec za kuhanje, oljno svetilko in šele četrto rimsko tesarsko vrtalo, najdeno na tem območju.
Pojav ladje
Ladja, dolga 12 metrov in široka od 5 do 6 metrov, se je pojavila pred tremi leti, ko je poletna nevihta razburkala vode v zalivu. Njegov pojav je potrdil neuradna poročila potapljačev iz petdesetih let prejšnjega stoletja in spodbudil konzulat Mallorce, da je ukrepal.
Po nujni intervenciji je konzul sestavil ekipo arheologov in morskih strokovnjakov, ki so se lotili triletnega projekta Arqueomallornauta.
»Cilj je ohraniti vse, kar je tam, in vse informacije, ki jih vsebuje, tega pa ni bilo mogoče storiti z enim samim nujnim posegom,« pravi Jaume Cardell, vodja arheologije pri konzulatu. »Zato je tu projekt Arqueomallornauta: gre za obnovo in ohranitev tako razbitine kot njenega zgodovinskega tovora. Ne gre samo za Mallorco; v celotnem zahodnem Sredozemlju je zelo malo razbitin s tako edinstvenim tovorom.«
Stvari so se odlično ohranile
Čeprav ekipa zdaj preučuje, kako bi najbolje obnovili trup razbitine, ki leži le 50 metrov od plaže, so tisti, ki so v operaciji, ki je trajala od novembra 2021 do sredine februarja, dvignili tovor, še vedno nekoliko osupli nad tem, kar so našli. Nihče od ekipe ni pričakoval, da je pesek v zalivu opravil tako spektakularno delo, da je razbitino zaprl pred kisikom in ohranil njene organske snovi. »Stvari so se tako odlično ohranile, da smo našli koščke tekstila, usnjen čevelj in espadrillo,« pravi Dr. Miguel Ángel Cau, arheolog z Univerze v Barceloni. »Najbolj presenetljivo pri ladji je, kako dobro je ohranjena – celo les trupa … To je les, na katerega lahko potrkaš – kot da je iz včerajšnjega dne.«
Ekipa, ki je z analizo mineralov v glini amfore ugotovila, da je ladja odplula iz španske regije Cartagena, pravi, da je pomen najdbe težko preceniti. »Pomembna je z vidika pomorske arhitekture, saj je zelo malo starodavnih ladij, ki so tako dobro ohranjene kot ta,« pravi Dr. Darío Bernal-Casasasola, arheolog na Univerzi v Cádizu. »V Španiji ni popolnih rimskih čolnov.«
Poleg tega dodaja, da amfore predstavljajo neverjeten podvodni arheološki hat-trick: »Neverjetno težko – skoraj nemogoče – je najti cele amfore z napisi, ki imajo še ostanke vsebine. Stanje ohranjenosti je neverjetno. In vse to se nahaja v le dveh metrih vode, kjer je plavalo na milijone ljudi.«
Razbitina poudarja trgovinski in strateški pomen
Enrique García Riaza, zgodovinar na Univerzi na Balearskih otokih, meni, da razbitina poudarja trgovinski in strateški pomen Balearskega otočja v času rimskega imperija. »Otoki niso bili odrezani od sveta – nasprotno, bili so temeljna postojanka na poteh z Iberskega in Italijanskega polotoka,« pravi. »V rimskih časih so imela mesta na Balearskem otočju politične elite, ki so bile zelo dobro povezane tudi z glavnimi rimskimi mesti na sredozemski obali, kot sta Cartagena in Tarragona.«
Ekipa ni našla nobenih sledi o posadki ladje, razen njihovih stvari, kar nakazuje, da so morda prišli na obalo ali pa so jih valovi odnesli z razbitine. Zanimivo pa je, kaj so pustili za seboj. Cau opozarja na oljno svetilko, na kateri je očitno poganski simbol boginje lune Diane, in na krščanska znamenja, ki se pojavljajo na pečatih nekaterih amfor. »Ekipa je bila verjetno poganska, vendar je imelo nekaj blaga, ki so ga nosili, krščanske simbole,« pravi. »Pri razlagi tega je treba biti previden – tovor bi lahko prihajal od cerkvene oblasti –, vendar je to sožitje med poganskim in krščanskim. To nam lahko nekaj pove o vsakdanjem življenju posadke. Morda so rekli: »Poglejte, jaz sem mornar in verjamem, kar verjamem, ampak če želite, da prevažam krščanski tovor, se s tem strinjam, če je denar dober.««
Razstava
Po končani fazi izkopavanja in popisovanja se zdaj razmišlja o razstavi celotne najdbe. »Zamisel je, da bi obnovili trup, pri čemer smo v stiku z nacionalnimi in mednarodnimi strokovnjaki, da bi zagotovili, da bo trup ustrezno obnovljen,« pravi Cardell. »Čoln je treba razstaviti in ljudje ga morajo videti. Konec koncev delamo arheologijo za vse in ne le za znanstvenike.«
Nekaj tednov po tem, ko so se tovora razbitine prvič po skoraj dveh tisočletjih dotaknile človeške roke, so arheologi še vedno zadovoljni. »To je ena tistih najdb, ko se ves čas smeješ, ker ne moreš verjeti,« pravi Cau. »To je stvar, ki se ti zgodi enkrat v akademskem življenju. Nikoli več ne bomo našli česa podobnega in prav zato je tako posebna.«
Novinar
