Supermasivne črne luknje naj bi se skrivale v srcih večine, če ne celo vseh galaksij. Naša lastna Rimska cesta ima eno na primer v velikosti kar 4 milijonov sonc. M87 – edina črna luknja, ki je bila kdajkoli posneta neposredno, pa meri kar 2,4 milijarde sončnih mas.
Velika galaksija v jedru grozda Abell 2261, ki leži približno 2,7 milijarde svetlobnih let od Zemlje, bi morala imeti še večjo črno luknjo – pošast, velikosti od 3 do 100 milijard sonc, ocenjujejo astronomi iz mase galaksije.
Za boljše razumevanje praktično nepredstavljivih velikosti in razdalj vesolja si pomagaj s to preprosto primerjavo:
– 1 milijon sekund je približno 11 dni in pol.
– 1 milijarda sekund pa je skoraj 32 let!
Toda eksotično vesoljsko telo se izogiba zaznavi
Raziskovalci so prej iskali rentgenske žarke, ki tečejo iz središča galaksije, na podlagi podatkov, ki jih je zbral Nasin rentgenski observatorij Chandra v letih 1999 in 2004. Rentgenski žarki so potencialni podpis črne luknje: ko material pade v čeljusti črne luknje, izjemno pospešuje, se segreva ter oddaja veliko visoko energijske rentgenske svetlobe. Toda ta poskus ni obrodil sadov.
Zdaj je nova študija izvedla še globlje iskanje rentgenskih žarkov v isti galaksiji z uporabo opazovanj Chandre iz leta 2018. In ta nov poskus ni pogledal samo v središče galaksije. Upošteval je tudi možnost, da je bila črna luknja potisnjena proti zaledju po pošastni galaktični združitvi.
Ko trčijo črne luknje in drugi masivni predmeti, v prostoru – času, za seboj pustijo gravitacijske valove. Če izpuščeni valovi niso simetrični v vseh smereh, lahko združeni supermasivni črni luknji potisnejo stran od središča novo razširjene galaksije, pravijo znanstveniki.
Takšne »odbojne« črne luknje so povsem hipotetična bitja
Do danes jih še nihče ni dokončno zasledil. Dejansko ni znano, ali se supermasivne črne luknje med seboj sploh približujejo, da ustvarjajo gravitacijske valove in se združujejo. Doslej so astronomi preverili le združitve veliko manjših črnih lukenj, so povedali v izjavi o novi študiji.
Odkrivanje odbijanja supermasivnih črnih lukenj bi spodbudilo znanstvenike, ki uporabljajo in razvijajo observatorije, da iščejo gravitacijske valove iz spajanja supermasivnih črnih lukenj, so dodali.
Raziskovalci so dejali, da je osrednja galaksija Abell 2261 dober kraj za lov na takšnega posebneža, saj ima več možnih znakov dramatične združitve. Na primer, opazovanja vesoljskega teleskopa Hubble in zemeljskega teleskopa Subaru kažejo, da je njegovo jedro, območje z največjo gostoto zvezd, veliko večje od pričakovane galaksije njene velikosti. In najgostejši zvezdni obliž je od središča galaksije oddaljen približno 2000 svetlobnih let, so zapisali predstavniki.
V novi študiji je skupina, ki jo je vodil Kayhan Gultekin z univerze v Michiganu, ugotovila, da najgostejše koncentracije vročega plina niso v osrednjih regijah galaksije. Toda podatki Chandre niso razkrili nobenih pomembnih rentgenskih virov, niti v galaktičnem jedru niti v bolj oddaljenih velikih grozdih zvezd. Tako skrivnost pogrešane supermasivne črne luknje še vedno obstaja.
To skrivnost bi lahko rešil Hubblov naslednik
Nasin velik, močan vesoljski teleskop James Webb, ki naj bi se izstrelil oktobra 2021. Če James Webb ne opazi črne luknje v srcu galaksije ali v enem izmed njenih večjih zvezdnih grudic, potem je najboljša razlaga, da se je črna luknja dobro oddaljila iz središča galaksije, menijo pri Nasi.
Novinar
